ona (901-1.000)

. / daleč in za toliko časa. Ampak mama in	ona,	ona in mama sta že dobro vedeli, da bo zmogla	A
daleč in za toliko časa. Ampak mama in ona,	ona	in mama sta že dobro vedeli, da bo zmogla, da	A
nasmehnil se je, zdelo se mu je, da se je tudi	ona,	med plameni na drugi strani.Med njima je bil	A
molčala, gledala je v tla, kaj pa naj reče, tudi	ona	ga je videla pri ognju in malo prej narisanega	A
Mihael vidi, kako žalostno ga gleda Magdalenka,	ona	še zmeraj sedi v mokri travi, voz je še zmeraj	A
Magdalenke ne more spraviti s palico pokonci,	ona	sedi v blatu, ker so ti mestni ljudje v žametnih	A
kdo bi hotel približati svoje ustnice ognju?	Ona,	ona bi jih hotela.Od utrujenosti, od hoje skozi	A
hotel približati svoje ustnice ognju? Ona,	ona	bi jih hotela.Od utrujenosti, od hoje skozi	A
lajanje, klice na pomoč, ta ne bo preživel, bo	ona	še kdaj videla Arona na Dobravi?Potem je čutila	A
še zmeraj deroči vodi, . / . / stran 113 . /	ona	mu ovije roke okrog vratu, tako je lažje, obema	A
spustila k njej in se postavila k vratom. Dokler bo	ona	tu, se nič takega ne bo zgodilo, pod streho	A
vodnjaku. Kaj bi rekla sestra Pelagija, je rekel,	ona	že razume, je rekla Katarina, samo ne sme razumeti	A
prvi moški si, reče Katarina. Simon pomisli, da	ona	ni njegova prva ženska, bila je dekla v Zapotoku	A
vodovje in tudi kadar pride ogenj v telesu, tudi	ona	ga pozna, njegovo, njuno skupno spanje, v katero	A
tisti stotnik z lepim obrazom določen zanjo in	ona	zanj in da se je ne bo nihče dotaknil, razen	A
njenem telesu, tako kot je prav, kakor tudi	ona	hoče, kot je bilo v snu, ko jo je bilo strah	A
biti, ker je ta moški kratkomalo njen in je	ona	odslej njegova do konca svojega časa. In	A
prekršil, kakor jo je seveda prekršila tudi sama, a	ona	se ni prav nič zaobljubila, nasprotno, hotela	A
k njemu. Navsezadnje je sam, kakor je sama	ona,	med vsemi temi ljudmi sta si kljub vsemu, kar	A
pomislila, kar bi pomislila še zjutraj, ali bo	ona	sploh kdaj šla porimski cesti v nebesa?Stala	A
Eden od gospodov se je dotaknil njenih prsi,	ona	pa je gledala samo njega, ali hočeš? je rekla	A
teh juter, to so bila čisto druga jutra kakor	ona	v Ljubljani, bila so vedra jutra, čeprav je	A
svojo ženo, ki je sestra portugalskega kralja,	ona	popušča pred velikim intrigantom portugalskega	A
iste zvezde sta gledala nekoč na Kranjskem,	ona	na Dobravi in on nad turjaškimi gozdovi, skupaj	A
petje in vidi rdečo pokrajino, petje, ki ga	ona	nikoli ne bo slišala, in pokrajino, ki je ona	A
ona nikoli ne bo slišala, in pokrajino, ki je	ona	nikoli ne bo videla, pa je vendar že njena,	A
bojo vedeti, kaj je gospod z njo delal, kaj je	ona	delala, naenkrat je je bilo strah vsakega vprašanja	A
in nekaj pomembnega premišljuje, nekaj, česar	ona	sploh ne razume in česar tudi on ne zna dobro	A
ne zna dobro razložiti, vsaj tako ne, da bi	ona	mogla razumeti.Šla je k oknu in gledala v zvezde	A
pride Simon, ni je zapustil, ne bo je pozabil,	ona	ga bo čakala, pa če jo imajo za romarsko lajdro	A
nov naval smeha. Njega, je rekel, pa je prav	ona	ozdravila nespečnosti.Zdaj smeha ni bilo več	A
pred ljudmi za vse življenje, kakor se je tudi	ona	odločila zvezati z njim do konca svojih dni	A
da se ukloni, srce pa si mora zlomiti sam,	ona	ga ne bo lomila, Družbe ne zanima njegov dvom	A
nesrečo in njeno bolečino, ne bo več prišel, če	ona	tega noče, on ji hoče samo olajšati težke trenutke	A
hribov bele graščine. Lepo je to slišati, a	ona	bi tam hodila s Simonom, ki je odšel, in ob	A
Ženska zastane v prežečem položaju, zdaj je	ona	prežeča, renčeča zver, zdaj ona sope in ga zasoplo	A
položaju, zdaj je ona prežeča, renčeča zver, zdaj	ona	sope in ga zasoplo gleda, kaša mu polzi čez	A
tudi ni pobožna gospa Margerita iz Beauna,	ona	je Poljančeva Katarina z nekega posestva na	A
nič ne sliši, kaj se nedaleč od nje dogaja,	ona	je drugje, Katarina se vseeno pokriža z blagoslovljeno	A
more v sebi zadrževati vsega, kar čuti samo	ona,	kar se nenehno ziblje v globinah njenega valujočega	A
popotniki se potopijo nazaj v sen, le Katarina, le	ona	ne more zaspati, nalezla se je nespečnosti nemirne	A
področja pri vratih, slišal je njeno dihanje, tudi	ona	njegovo, skozi odprto okno je veter prinesel	A
svojo samoto, kjer je prostor samo za enega, in	ona	tega ne more dopustiti, kajti samo ona ve, kdaj	A
enega, in ona tega ne more dopustiti, kajti samo	ona	ve, kdaj je res tisto, za kar jo ima vojvoda	A
čez obzidje, tudi skozi stene, kakor je prišla	ona,	pridejo v nezavedni večerni uri, ni treba, da	A
nobeni zidovi ne zaustavijo, nobeno nadzorovanje.	Ona	hoče z njim, tja med svoje ljudi, ne da bi plesala	A
videl nič, tudi spomni se bolj malo, ali je	ona	videla.Ni, ona je bila s Schwartzem, svojim	A
spomni se bolj malo, ali je ona videla. Ni,	ona	je bila s Schwartzem, svojim možem, bila sta	A
vojske, za njim se pelje voz z Magdalenko, tudi	ona	se veseli tega prizora, prvi veliki dogodek	A
lahkotno spretnostjo odpenja gumbe na životu in	ona	njegovih rok sploh ne čuti, čuti samo, da je	A
in strahovih, splašen je bolj, kakor je bila	ona	kadarkoli, Katarina na potezah njegovega nepremičnega	A
prepoznal obraz Poljančeve hčere, da, to je bila	ona,	živa in resnična, ona, ki je nekoč kot senca	A
hčere, da, to je bila ona, živa in resnična,	ona,	ki je nekoč kot senca huškala inoprezala za	A
otožna jesen ali od čutov dušeča pomlad, kakor je	ona	nekoč tolikokrat lovila njegov pogled in ga	A
svoji sobi, kamor nikoli ni vstopil. Pač pa je	ona	vstopila v njegovo, sama ni vedela kdaj.Še se	A
Saj si ne upaš!	Ona	pa si je upala.Najprej je spodrecala krilo,	A
s tabo, je rekel, mi pojdemo proti Kölnu in	ona	gre z nami.Je bolj varno.	A
vojvode; kakor da vmes ni bilo časa, naenkrat	ona	ob oknu, s prstom riše pava na steklo, s pogledom	A
prostora na dvorišče, na travnik, kjer jezdi on,	ona	pa hoče iz zaprtega v odprt prostor.Želela si	A
pokrita s črnimi lasmi, takšnimi, kakršne je imela	ona,	Katarina, po mami, ki je bila prav tako Agnes	A
vedel, da boš končala v kakšnem samostanu. In	ona	se mu je smehljala, z razčesanimi lasmi in glavnikom	A
angela, videl ga je, kako stoji za njo, ko se	ona	ogleduje v zrcalu, bliža se ji, ah, to so bile	A
svojo ječo: če praviš, da si nedolžen, zakaj te	Ona	ne reši?Zatiskal si je ušesa pred temi njegovimi	A
premaknila, Windisch je jezdil nekje daleč spredaj,	ona	se je vozila med pisano druščino vozov, konjev	A
tisto ena zla zvezda, ne morem je izpustiti, ker	ona	ne pusti mene, mogoče me vleče k sebi, mogoče	A
in modre svilene rute. V taki kletki kot je	ona	na zvoniku cerkve svetega Lamberta, v takem	A
njihovimi ženskami, ki bi rekel, tudi Klare ne, tudi	ona	je v strahu molčala, nihče ni rekel, zdaj pa	A
vodah, razpotjih, vaseh in mestih je bila tudi	ona.	Nekje je morala biti.	A
kakor za jok. Vedela je, slutnja, da je to	ona,	njegova Katarina, nezvesta, tisto stiskanje	A
Romarica, ki je govorila tuj jezik, je bila	ona.	Ustavila se je in pogledala čez bleščečo gladino	A
sliki najlepše, je bilo to, da jo gleda tudi	ona.	Zdaj je čisto blizu, hotel je zaklicati in steči	A
gledal pod nogami. Ta na sliki je bila iz sna,	ona	iz budnosti.Sen je bil vsaj enkrat zrcalna slika	A
presvetlo Marijo Terezijo upognil koleno in	ona	bo obdarovala hrabrega stotnika, tedaj nemara	A
in pri zabavah povsem uporabno žensko, ampak	ona	je ponoči pogosto jokala, ker ni bila več pobožna	A
od takrat, ko je v ječi prvič pomislil, da je	ona	z njim, njegova Katarina.V tej nejasnosti jo	A
nevarne zmesi jo je zdaj včasih grobo odrinil,	ona	pa je takrat s še večjo močjo planila nanj,	A
prenašati samo zato, ker je ubog, ker je nemočen, in	ona	je poleg njega v tančici svetlobe, ki se steka	A
pladnje, odrinil je stol in odšel ven. Tudi	ona	je vstala, zdaj ji je le uspelo, vstala je in	A
je lahko prišla v Sveto deželo, potem si tudi	ona	lahko sredi noči vzame dotik svetosti na katerega	A
lučjo išče Boga, na bregu neke vode, kjer ga je	ona	skoraj izgubila. Čisto mogoče je, da se	A
moškega, tega ne pozna, pomaha ji, vendar je	ona	ne vidi, temno je že, a tudi ko bi jo videla	A
in trobenticami, vedel je tudi to, da se tudi	ona	prav zdaj natančnotega spominja, česa drugega	A
in je tesno. Kraljica, je zaklical šnopsar,	ona	pa je slišala njihov smeh, skozi belo kopreno	A
lije mokro. Ampak metalo naju je sem in tja in	ona	me je čvrsto držala in postalo mi je čudno vseeno	A
ko je Savnik zlezel Gretici že čisto v prsi,	ona	pa se je samo pijano smejala in nekaj vriskala	A
in globoko vdihujeta vonj planinskega cvetja,	ona	o samotnih nočeh v celici, toplih dlaneh, ki	A
srcem gledal proti vratom, kjer se bo prikazala	Ona.	Pepica je nekoliko zamudila in zdelo se mu je	A
ljubosumen takrat, ko jo je čakal, da bi tudi	ona	prišla iz zapora, ni bil ljubosumen, ko je slišal	A
Pepica prenaša takšne ljudi, in če jih prenaša	ona,	zakaj jih mora prenašati tudi on?Zakaj je spet	A
Zakaj se ni močneje branila? Zakaj se je	ona	ženska branila in kaj sva storila punci, da	A
hribčkih okoli. Vse je bilo svetlo in zeleno,	ona	pa v poletni obleki, tanki, da so se ji očrtavale	A
Ta ji nekaj reče in oni.	Ona	pa se smeje, namesto da bi odgovorila: zdaj	A
jaz sem in jaz bom njeno nesrečo trdo plačal.	Ona	pa bo v vsakem objemu, v vsaki postelji zmeraj	A
Kakšna pa si, rečem, kakšna pa si Angelca?	Ona	gleda samo moje roke, samo v moje roke, in pogledam	A
trgovino. Ženska s cekarjem je stopila ven,	ona	pa je za njo zaprla vrata in obrnila ključ.	A
Kretnje.	Ona	se je obotavljala, potem je odprla vrata.Feliks	A
Krik. Zgrabil sem jo od zadaj čez usta,	ona	pa se je iztrgala in opotekaje se stekla na	A
vedel sem, da bo zdaj zdaj konec te norišnice.	Ona	je bila čisto medla in nemočna, vse je počela	A
katerega je ločen. Misel, izrečena v trenutku, ko	ona	še enkrat obstoji pred vrati in si oči zastre	A
neustrašni ženi tudi obljubil. Zato je bila tudi	ona	kot gnil ud odsekana od telesa.Zakaj okrog vratu	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani