nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Katarina tipa po steni, tam so majhna vrata, ta vrata popustijo, ta vrata se čudežno odprejo, Katarina za hip obstane: ali naj si ukrade blagoslov Treh modrih? Če je Marija Egiptovska dala svoje telo, da je lahko prišla v Sveto deželo, potem si tudi ona lahko sredi noči vzame dotik svetosti na katerega je tako dolgo čakala, hoče imeti ta blagoslov, imela ga bo. Katarina smukne skozi vrata, naenkrat stoji sredi velike cerkvene ladje, sama, čisto sama gre skozi poltemo, zgoraj, visoko zgoraj skozi pisana rdeča in modra in rumena okna kapele treh kraljev sije luna, zvesta priča njenega iskanja, njeno srce razbija pod velikanskimi oboki, pod stropom preplaši, morda razveseli nočne ptiče, ki tukaj gnezdijo, da zaprhutajo skozi temo, mimo velikega oltarja, prekritega z zidarskimi odri, ozira se okrogsebe, tipa po stebrih, ne bi se ji bilo treba ozirati, kar išče, je čisto blizu nje, stegniti se mora čez podstavek, na katerem je skrinja, odmakne prašno
ponjavo, temno se blešči zlato, prsti obtipajo hladno kovino, Katarini zastane srce, tako ji je srce zastalo takrat, ko je med romarskimi ognji ugledala Simonove oči, tudi takrat, ko se je pojavil pri jezeru, tu je, na cilju, pri Zlati skrinji, kakor nekoč nočni tatovi, ki so z nje pobrali drage kamne, si jemlje njeno sveto moč, pusti, da iz skrinje lije nanjo blagoslov zlata in relikvij svetih kosti iz kolen Treh modrih, kolen, ki so poklekale ob Božjih jaslicah v Judeji, ne samo nanjo in zanjo, tudi na novo življenje, ki ga nosi v sebi, led okrog srca se taja, velike ledene plošče se lomijo, s pokom in treskom, da odmeva pod oboki velikanskega prostora, da se že precej nagnjeni južni zvonik nevarno zamaje.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani