nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Simon, je rekla, ime mu je Simon. To je njegov blagi pogled, njegov močni pogled, ki gre nekam v notranjost in se nečesa oklene, tukaj, se je dotikala po telesu, in tukaj in tukaj je njegov dotik, so njegovi prsti, je njegova dlan, ki mirno in nestrpno in prijazno in vročično sega po njenem telesu, tako kot je prav, kakor tudi ona hoče, kot je bilo v snu, ko jo je bilo strah, in kakor je zdaj, ko je prav in dobro, ko nič ne more zoper to in ko hoče natančno to, in to je njegovo telo, del njegovega telesa, ki je drugačen od njenega natančno zato, ker tudi to mora biti tako, in ni dvoma, da je tako določeno od vsega začetka in so njegove ustnice na njeni koži, razžarjeni od vročice, od tiste vročice, ki je prišla s prehladom, kakor je bilo določeno, in od tiste, ki je prišla z vročo željo nekje iz notranjosti, ustnice, ki se dotaknejo od dvojne vročice razžarjenega telesain polzijo po vroči telesni pokrajini in sta nazadnje dišeči, po telesih, po znoju, po
skupnem dihanju in ječanju dišeči telesi, brez razvrata, brez greha, v vzajemnosti, ki je pravilna, ker to čuti, ker tako mora biti, ker je ta moški kratkomalo njen in je ona odslej njegova do konca svojega časa.
In zdaj, ko je tako, zdaj hoče vse vedeti, vse o njem, o slehernem dnevu njegovega življenja brez nje, Simon, reče Katarina, kdo si?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani