ona (401-500)

ga, bog daj, v naše polje dela! Ona ga je,	ona	ga je v naše polje dela: naše polje, naše polje	A
bog daj, da b′ jo, bog daj, v naše gore dela!	Ona	jo je, ona jo je v naše gore dela: naše gore	A
jo, bog daj, v naše gore dela! Ona jo je,	ona	jo je v naše gore dela: naše gore, naše gore	A
bog daj, da b′ ga, bog daj, v naše selo dela!	Ona	ga je, ona ga je v naše selo dela: naše selo	A
ga, bog daj, v naše selo dela! Ona ga je,	ona	ga je v naše selo dela: naše selo, naše selo	A
nismo znali poiskati, nas je s pesmimi poiskala	ona.	Njen vodnjak pesmi je obsijan s soncem.	A
Ali se bo zopet vračala? Je	ona	kukavica ali kakšna bolj spodobna ptica, ki	A
se ljubezen, ne morem k drugemu je preseliti,	ona	hoče z roso svojega nastanka vedno znova se	A
nehala te bom ljubiti, . / . / stran 29 . / če	ona	noče sebe z drugimi deliti, ne pozabiti in ne	A
drugega izbrati! Tako, kot jaz brez tebe,	ona	si brez mene ne želi ostati. NAJINA USODA	A
koreninami čistim si dušo in napajam drevesa da	ona	šumijo in s tabo govorijo ki si iz zraka in	A
sam Bog vedi, Reza se ni utegnila zanimati;	ona	žena pa, ki je ob kriku najmlajšega bratca,	A
Toliko sem razumel, da ji je očital, da bo	ona	kriva materine smrti in da pojde po zdravnika	A
zdravnikov prihod. Reza se je ustrašila, zakaj odkar	ona	pomni, še ni bilo zdravnika v naši vasi. Prišla	A
vsa mora od naše hiše. Oče se je prijel dela,	ona	žena se je še tisti dan odpravila od nas in	A
so mu lile po licih. »S Franco se zmenita,	ona	je ukazala, da tedaj še niste smeli umreti.	A
pride otrokom kruh odjedat in njo nadlegovat, a	ona	v svoji dobrosrčnosti tega ne zmore, češ da	A
hitro, oče umira!« Vrnil sem se v stanovanje,	ona	je vpila in tulila za menoj, da so ljudje postajali	A
ni dala otipati; babica je javkala, zakaj je	ona	tako nesrečna, da mora doživljati take strahote	A
otrok je iz krepke družine in po telesu hrust,	ona	sama je iz zdrave družine in ni bila kot dekle	A
gospo in jo potolažil, da je mož samo omedlel.	Ona	ga ni mogla videti, zabičal sem ji tudi, da	A
povezal, se je razvil mučen in buren prizor.	Ona	je obupno vekala zaradi moža, on se je zdramil	A
saj ozdravljenja ni pričakovala ne mati, ne	ona,	pa tudi on sam ne več.S podvojeno skrbno strežbo	A
potem - potem bi najbrž nagnal Martin mene.«	Ona	se začudi in ga pogleda z odprtimi usti... nenadoma	A
Smo. Zdaj pijemo tisti štefan vina,« odgovori	ona	kratko in odhiti okoli ogla. Drozeg	A
»Oče, Janez je za skednjem s Katro.	Ona	joče, on pa...« »Le naj bosta!	A
besedo in z očmi; z rokami niti segel ni za njo.	Ona	pa se mu je vrgla krog vratu, da jo je moral	A
Katro, naj mu ne hodi več na misel domačija!	Ona	nima počenega groša.Kako naj z njo prevzame	A
ne?« »Vas, prmejkuš, stric!« se zakrohoče	ona	in se obregne z ramo obenj. »Saj ste še fant	A
mesarskega teleta. Tresoč se od jeze, se obrne	ona	v stran; obraz ji je ves napet od rdečice, potne	A
nič manj kričavo. Vrišč se poleže šele, ko se	ona	naglo obrne in odide skozi zelnik. Drozeg	A
Kaj bi z usmiljenjem? Saj ga tudi	ona	ni imela, ko je mogla še rohneti in razbijati	A
celo na karte. In Neža je trpela poleg njega;	ona	bi ne bila obupala...Kaj je v primeri s tem tržaški	A
se smeje stari. »Ampak - med nama, Rebec -	ona	ni tako dobre volje, hahaha ha ha...«	A
Drozgu roko pa se ozira k Toni, naj se tudi	ona	zahvali očetu.Nevesta je razburjena, predpasnik	A
»Zakaj na tvoj? Oče je naročil,« ga zavrne	ona	karajoče.Sicer še ni njen mož, a domači so ji	A
imate zopet?« Rebec ji razloži na kratko in	ona	je naenkrat v ognju: »Kakšne komedije	A
Saj še ne vemo, če bo Katra zadovoljna.	Ona	hoče na posestvo...« »Katra!	A
Tona pa naj le gre!	Ona	je samo zase... Sitnica hudobna...	A
objemlje njeno laket in jo vlači za seboj.	Ona	gleda v stran in trga liste z grma.V temi se	A
bi jim bila dala.« »Ah, kajpada!« se namrdne	ona	jezno. »Tudi tale otročad mi je napoti.«	A
dovolil...« »Dogovoriti bi se še morali,« pravi	ona	mračno in potresava z nogo. »Kaj dogovorit	A
Drozeg čaka... Nenadoma izbruhne	ona:	»Kje pa vzamete denar?	A
treba prav nič norčevati,« se še bolj razhudi	ona.	»Jaz hočem vedeti, kako in kaj.«	A
naj zapreže?« »Nikamor se ti ne mudi!« zavrne	ona	rezko, gleda v tla in trese z nogo. »Ali ni	A
Toplo ji govori in ji stiska roki.	Ona	se briše z robcem in diše težko od razburjenja	A
»Me niso pustili,« je vdano rekel. A	ona	molči; tako je še rekel: »So rekli, da sem premajhen	A
ste videli?« Potem posmehljivo reče gruči: »	Ona	ga je videla!Pa je prišla za mano sém, ta je	A
»Mici, povejte pravljico!« A	ona	je večkrat ko zasanjana in topa.Uporno tedaj	A
zoprn, da kriči na Mici kakor na deklo in se	ona	potem joče.Črno kučmo ima na glavi in sivi lasje	A
»Dajte, Mici, povejte!« so jo prosili. A	ona	je tisti dan molčala in sklanjala glavo nad	A
vé o njihovih hudobijah, a oni čutijo, da je	ona	na tihem vendar na njihovi strani.Kakor da je	A
podrsal nekega dne z enim Evko po licu in se je	ona	zelo prestrašila, ker je pomislila na živega	A
»Mici, je šel!« A	ona	je molče vstala in odšla v kuhinjo.Potem je	A
Kakšna pa ste, Mici. In	ona	se joče, ker je stric kričal nanjo; ne, ne,	A
je takšen, če potem govori takó z Mici, da se	ona	joče.Nič jim ni bilo všeč, da je nastavljal	A
75 . \/ pere in lika. In vse zato, ker se ti	ona	na ljudskem štetju prijavi za Slovenko, ko fašisti	A
fašisti uničujejo tržaške Slovence kakor stenice,	ona	in stric pa niti nista od tu, ampak iz Maribora	A
sciava, ki pa je prav takó Slovenec kakor	ona.	Da jo zmerja kakor fašisti on, ki je nemčur in	A
pravljice je bila, ki jo je mačeha sovražila, a	ona	ni sovražila nikogar. In takó je pokleknila	A
na pesku in mama šiva, potem ko je šla tudi	ona	v vodo in se je rdeča kopalna obleka razširila	A
oder. Takó so bile samo bele luči okoli nje in	ona	ni vedela, kam bi se skrila. In tudi Miklavž	A
In tudi beli angeli. A	ona	se je bala parkeljna, ki se je bil skril za	A
Zdaj je smuknil ven in jo zgrabil za roko. In	ona	je zavrisknila, da je šlo skozi ušesa in se	A
in prinesel Evki zavoj v belem papirju, ampak	ona	se je še bolj jokala, ker je parkelj migal z	A
je vzel v naročje in se smehljal, pa vendar	ona	ni nehala jokati. »Evka, jaz sem, Nadica,« je	A
hudiči. »Kravsova Nadica sem,« je rekel angel, a	ona	ni mogla razumeti, kako more biti angel Kravsova	A
očetovega jopiča, in ihtenje Evke. Zdaj je tudi	ona	kukala skozi priprta vratca, ki so zapirala	A
Zamišljena je bila. Na hodniku so drsale copate, a	ona	jih ni slišala.Večer se je nižal, tako da je	A
ga je vlekla v njegovo sobo. Težak je bil in	ona	je vzdignila najprej gornji del telesa na posteljo	A
gospa, ki je bila njegova hči in je bila zdaj	ona	gospodinja v stanovanju.»Prinesi to,« je rekla	A
A zdaj je ob culi Mici jokala. »Vse bo	ona	pobrala,« je rekla in hlipala.Potem je šla proti	A
Tiho!« A ko je bil spet pod mizo, se je tudi	ona	smehljala.Ne, ni klečal.	A
vsak hip vzdignil še glasnejši hrup. Zato se	ona	ni zavedla, da je stopil učitelj v razred.	A
deklico, ki so jo izročili nji v varstvo in jo je	ona	po nemarnem izgubila.Zadaj pa je odprto okno	A
strese: »Kje so prtiči, a?« In je glasen, da se	ona	upré: »Vso hišo boš zbudil!« Tokrat zaradi predpasni	A
Štefan molči. Res, kaj bi se pričkal,	ona	nima smisla za trgovino!Ko da ji je v največji	A
dzemeljska luknja pa kot bi treščilo vanjo. Kako naj	ona	vé, če stoji za bankom, da je poslal nekdo od	A
Presita si, stara,« je ponovil in pustil, da je	ona	zmedeno bolščala v bank. Tedaj je neslišno prišla	A
surovost in pobrcavanje. Ko da ne vé, da mora	ona	otroke obleči in počesati in jih še spremiti	A
in vstal. . /\ .. stran 144 . \/ Tedaj je	ona	položila prste na tipke in pela. »Veš, kaj je	A
»Saj je tu, papá.« »Gotovo ga je spet	ona	kam dala,« je sam pri sebi zagodrnjal. »Saj	A
sta podobna dvema počrnelima izolatorjema.	Ona	sedi za pisalno mizo v sobi Grkinjinega pokojnega	A
vsak hip tudi pokliče: »Ema, kje ste vendar!«	Ona	pa je s Fani.In hodi z njo po tračnicah in Fani	A
je takrat rekla stara Grkinja. O ne, ni samo	ona	bolna; vsi so bolni.Petnajsto leto fašistične	A
vaškega tajnika, uradnike in železničarje. In	ona,	ki je naivno ponosna, da je središče vseh željá	A
hotelski sobi?« »Sram te bodi,« ji je rekla	ona,	da bi mama preslišala. »Ti se dobro pazi, ker	A
je vedela, da ga tam pričakuje Fani. Pa tudi	ona	ni nič skrivala, med prvimi borovci je stala	A
oddaljila se je bila nekako od fašistov. In	ona	je zahrepenela v svoji sestrski ljubezni, takó	A
dobra starka, njihova hišica njun mali domek,	ona	je mami dobra, ubožno živita, a vse je prirodno	A
zapita iz Dopolavora. On je silil v vežo,	ona	se je krohotala in mu dopovedovala, da spi sestra	A
»Ker boš zapustila svojo staro?«	Ona	je molčala, Luka pa je škrtnil s palico. »Saj	A
Ubili so ji oči.« Potem se je spomnil, da je	ona	tam, in na mah mu je bilo žal, da je star in	A
Vieni amor, bianca stella,« je nato zapela.	Ona	je bila pospravila svoje stvari, mórala je misliti	A
sobi kot mumija v muzeju. A poglavitno, da ji	ona	ni navadna služkinja, ampak bolj družabnica	A
trenutek pobelilo perut belega galeba. Ko vzdigne	ona	glavo, čepita za zamreženim oknom pod podstrešjem	A
suka ga, da bi ujel žarek. Potem vidita, da ju	ona	opazuje in starejši sramežljivo zašepeta bratcu	A
Ampak Ema, pojdite vendar!« je rekla. In ko je	ona	molčala: »Saj bom sama opravila!« je rekla.	A
trudil, da bi se rešil vročine in zlezel v noč.	Ona	se je trudila, da bi mislila na odhod. Večernega	A
ji bodo vsak hip razložili vlogo, ki jo ima	ona	v vsem tem.Morda bi bila na glas zaihtela, če	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani