nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Takrat si je nejasno predstavljala, da se bo zgodilo po dolgem dvorjenju nekje v poletni dobravski travi, morda po zaroki ali poroki, tudi o tem je imela povsem nedoločne predstave, nikoli si ni mogla misliti, da se bo zgodilo sredi vojaškega taborišča, v samostanu, in to potem, ko ga je že izrinila iz srca, skoraj že tudi iz spomina. To ni imelo več zveze z ničemer, kar je medtem prišlo v njeno življenje, jezuit iz Indij, vodovje, v katerem bi skoraj utonila, nadlegovanje robatega vojvode; kakor da vmes ni bilo časa, naenkrat ona ob oknu, s prstom riše pava na steklo, s pogledom iz sobe, iz zaprtega prostora na dvorišče, na travnik, kjer jezdi on, ona pa hoče iz zaprtega v odprt prostor. Želela si je, zakaj si ne prizna? zakaj si ni prej nikoli priznala? ves čas si je želela, da bi prišel v tisto njeno sobo, zato se je zdaj zgodilo, ampak drugače, povsem drugače, Katarina si nikoli ni mogla misliti tam na Dobravi, da se bo zgodilo tako: od pijače
zabuhel obraz se je sklanjal nanjo, s sabljo ji je dvignil krilo, razklenil ji je noge...
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani