nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
V njenem notranjem življenju je bila še zmeraj Zlata skrinja, čeprav je zdaj mislila, da je ne bo nikoli ugledala, bili so psalmi iz uršulinske šole, bile so svete ženske, Margareta in Agnes, bili sta Katarina Egiptovska in Katarina Sienska, ponoči je molila z mislijo nanje, z mislijo na dom, z mislijo na Simona, ki leži v ječi, že zdavnaj je vedela, da ga je tja spravil njen mladostni izvoljenec. Molila je in se pogovarjala s sabo, a ni vzdihovala in ječala, kakor je to počela Magdalenka, molčala je, molče se je pogovarjala s sabo, s Simonom, s svojim psom na Dobravi,glej, je rekel Simon, morda je tisto ena zla zvezda, ne morem je izpustiti, ker ona ne pusti mene, mogoče me vleče k sebi, mogoče vodi moje življenje, tisto ni bila njegova, zdaj je vedela, bila je njena zla zvezda, tista zla zvezda jo vodi, zapeljala jo je v nekaj, česar ni hotela, pa je vendarle storila. Windisch se je njenim molitvam blago posmehoval, vesel sem, je rekel, ker imam tako
pobožno žensko, jaz sem vedel, je rekel nek večer, pijansko momljaje, jaz sem to vedel, je rekel Windisch, da k meni potuje prava ženska, ti si prava ženska, Katarina, vedel sem, da bo ena taka prišla, vzel si jo bom, ko bo prišla dovolj blizu.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani