nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Pri večerni avemariji je čutila, da jo z nebes, skupaj s tistimi angeli, gleda tudi njena mama, z zaskrbljenim obrazom, ni samo zaradi nje zaskrbljena, tudi zaradi očeta, ki je ostal na pristavi, s hlapci in deklami, z živino in psom, njenega očeta, ki je skoraj zajokal, ko je zjutraj odšla, vseeno se je še pogovoril z župnikom Janezom, ve se kaj: naj pazijo nanjo, vse, kar ima, je ona, Katarina, in ko je dobil vsa zagotovila, je kljub temu skoraj zajokal, pes Aron je tulil kot ob materinem pogrebu, dekle so se pokrižale: kako je mogoče, da gre tako mlada ženska takodaleč in za toliko časa. Ampak mama in ona, ona in mama sta že dobro vedeli, da bo zmogla, da bo prišla do Zlate skrinje in da se bo vrnila z nečim, z nečim novim v duši, ni vedela s čim, a gotovo v duši z nečim od tistega, kar je že sto in morda mnogo več let vsako sedmo leto pognalo na pot mnoge ljudje iz njene in drugih vasi, da so se vsako sedmo pomlad dvignili kakor počivajoča in ždeča čreda
na neznani ukaz, da so nemirno vstali in odšli v neznano, čez neznane pokrajine, k daljnemu cilju, ki se mu je reklo: Kelmorajn. Hodila je med ognji, Amalija se je zaustavljala in kramljala z ženskami, Katarina je stopila k nekemu ognju, kjer je nekdo glasno govoril, starec s sivimi lasmi in brado.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani