ona (501-600)

A silili so vanjo: »Pij, pij!«	Ona	pa je čakala na vlak. »Nikamor ne pojdeš,« je	A
pravilno usmeriti vino k otroku. Tedaj je	ona	zbežala in kar čez gmajno tekla na postajo.	A
In takó tudi tisti dan.	Ona	pa je sedela na trdem sedežu z ravnim naslonjalom	A
stara, in skoraj jezna ob njenem obnašanju.	Ona	je vstala in pospravljala mizo, zlagala krožnike	A
samogibno prestavljala krožnike na mizi. Ne, in	ona	niti najmanj ne vé, kakó je prišla v veliko	A
jo poslali proč iz vasi, jo razdedinili, in	ona	jo sprejema pod svoje pokroviteljstvo, tu v	A
Kakšen nesmisel.	Ona	pa se je tiščala k njeni mami.Revica, naj ji	A
sirota, o ti uboga reva. In moški so se drli in	ona	se je bala, da se bodo stepli, Rudi pa je vihtel	A
dedce. In ruto ji je nekdo posnel s komolcem in	ona	ni mogla dihati tam notri, ni mogla dihati.	A
slabo, nesrečna noč se je je bila oklenila. In	ona	jo je mučila, vé, mórala bi jo pustiti.Mórala	A
oči; kakor da govori iz sanj; in takrat se je	ona	spomnila slepega Luke.Pa je hitro odrinila njegovo	A
stran; zdaj so bili vsi na nji, zdaj je bila	ona	na vrhu.Pepo je bil tik ob nji, to je vedela	A
je zavpil Pepo. Ubogi Pepo, saj je bil dober,	ona	pa je upirala noge v steno in iskala usnjat	A
tam je nova reber, ja, nova reber. O, saj se	ona	ni bala smrti, taka stara škatla, kako naj jo	A
bila Fani in Rudi še dva bubca, ko je imela	ona,	Karlinca, nevesto v hiši.Ves borjač je napolnila	A
In zmeraj bliže sta si bila. Potem je	ona	planila kvišku, a petje je udušilo njen krik	A
pogrebom. Hkrati pa je za hip bilo, da je tudi	ona	visokošolka, medicinka.Da, a mislila je na mamo	A
se smeje, a nima sredstev, da bi se branil.	Ona	pa se smeje, tudi Srečko se smeje.Srečko?	A
je rekla. »Sì, sì.« »Sì sì sì sì...« je pela	ona	in ga zanašala v širokem kolobarju in bila,	A
neslutena oseba, ki poseže v dejanje; samo da	ona	prinese zmedo.Ona vse zavozla, postavi vse na	A
poseže v dejanje; samo da ona prinese zmedo.	Ona	vse zavozla, postavi vse na glavo.Da, to je	A
Zdaj reši ta novi izpit v sebi.	Ona	pa je plesala in se smejala, kakor da se je	A
dokazuje, da nisi to, kar si, ampak to, kar vé	ona,	da si, in je prav, da si!Plešeš, a ne smeš nabirati	A
on, fant od morja na Ojstrniku, ampak tudi	ona	novost zanj, ona deklè s prešernostjo planin	A
morja na Ojstrniku, ampak tudi ona novost zanj,	ona	deklè s prešernostjo planin v očeh, v glavi	A
Ne smeš biti hud.« Zdaj je bil on razigran;	ona	pa je postala sredi plesa. »Ne da nisi hud?	A
Bruno; stopil je s pločnika na ulico, da bi ga	ona	bolje videla. »Skupaj greva, gospa!« reče.	A
da mi dovoli, je rekla,« reče Bruno. Zdaj	ona	zapusti okno, zdaj je videti noge bele mize	A
molči. Ves čas molči in je niti ne pogleda in	ona	ne prenese te kazni, ko on nima pogleda zanjo	A
ki ležijo na dnu kakor široka siva peresa. In	ona	ne vzdrži odsotnosti tega pogleda, ko on hoté	A
orosilo njeno lice. Da, nasmehnil bi se ji in	ona	bi čutila, da sta Mangrt in jezero spet dobra	A
sta Mangrt in jezero spet dobra z njo, tudi	ona	bi se nasmehnila in pridržala v novem začudenju	A
profesorje, ne mater. . /\ .. stran 234 . \/	Ona	pere in šiva in kuha, in to je vse: mali šolarček	A
Kaj naj zdaj pomeni Mary French v New Yorku?	Ona	išče dela, ne išče svojega imena.Da, morda	A
bila zmeraj Mary, morda je bila nekoč Marie, a	ona	ni s tem iskanjem v knjigi.Ona išče dela kakor	A
nekoč Marie, a ona ni s tem iskanjem v knjigi.	Ona	išče dela kakor na primer Rezi, ki bi prišla	A
on dekle, ki pleše v objemu črnosrajčnika. A	ona	je bolj žalostna kot on, ker on ni še pravilno	A
naš’ in bo šel kmalu na univerzo v Bologni,	ona	pa mu pomaga, ko se iz knjige uči slovenske	A
globoko, ‚naš’. Vendar tudi želja, da bi bila	ona	zdaj, ta hip z ljudmi na cesti.Ona, ki ga čaka	A
bi bila ona zdaj, ta hip z ljudmi na cesti.	Ona,	ki ga čaka pred vežo in gresta na obrežje in	A
zaveda se, da jo gleda. Želi si, da bi bila	ona	s plavimi kitami za hišami nekje, da bi sédel	A
brat in sestra; niti nima on žene niti nima	ona	moža, ker nočeta razdreti soglasja, ki je med	A
On je duhovit iz navade, duhovit zanjo, in	ona	je velika in močna in, tudi kakor iz navade	A
teta, a se smehlja. »Postal boš pameten kakor	ona,	« še reče stric. »Jej,« pravi teta.	A
se ne igra več pred hišo ob fontani, ker tudi	ona	leži in sope.Potem se vse misli spet zlijejo	A
srajca njegove mame, mokra od potu, ker to je	ona,	ki čepi na preprogi. »Mama!« jo kliče in jo	A
prepričal, da se ni nič zgodilo: nič tega, česar se	ona	boji.Nič s kvesturo.	A
pred voščeno Mimico, prav takó sredi sobe kakor	ona	zdaj pred njim. »In tiste, ki so jih ubili v	A
Takoj se vrnem,« je rekel in šel iz kuhinje.	Ona	pa je šla za njim po hodniku. »Nikamor ne hodi	A
je rekel in se nasmehnil. Zdaj se je tudi	ona	smehljala.Kakor učiteljica šolarčku.	A
On je rekel: Peč.	Ona	pa: Ubožci. Taka kratka vprašanja in takó kratki	A
Preveč sem imel povedati o črtastih oblekah, a	ona	nam je s svojo igrivostjo menda hotela razodeti	A
Takó je bila po navadi tišina vsenaokoli in	ona,	ki ga je ljubila, si je vsakikrat, ko se je	A
komaj slišno zamrmrale: Blejsko jezero, véš...	ona	tam...Saj, kmalu zatem je Stane tekel po coramin	A
je dobro nagradila, da je bil takó prisrčen,	ona	pa ni vedela, da bom odšel, še manj, kam bodo	A
Zdaj ga vse to draži. Kakor dvojica,	ona	in on, ki ležita tik za njim.On je prileten	A
hoče potem pobožati tudi njo. »Pusti me,« reče	ona.	»Ne vidiš, da berem!«	A
priletni kopalci ob mladih dekletih, ker je bila	ona	ob njem. Natanko pred letom dni.	A
žerjavi. Da, ponovil bi ji kakor prvi dan, da je	ona	zanj mladost morja in njegovega mesta, potešitev	A
Zakaj pa ne. Oditi v vodo, ko bo šla	ona,	odplavati k nji na odprto morje in pustiti,	A
na . /\ .. stran 10 . \/ soncu. Ker zdaj ga	ona	opazuje iznad časnika in vé, da on vé, da ga	A
ne bi smelo in zares ne more zamreti. Seve,	ona	je, ki se je izneverila, a ona ni imela smisla	A
zamreti. Seve, ona je, ki se je izneverila, a	ona	ni imela smisla za to, ti pa si bil okoren in	A
jima je rodilo v svetlih dnevih in ki ga je	ona	preprosto priklicala tudi sredi nesoglasja in	A
zlezel iz rdečega oklepa. Nasmehnil se ji je in	ona	mu je vrnila smehljaj.Zdaj je ležala na prsih	A
pričujoča ob njem. Toliko bolj, ker je tudi	ona	zdaj posest neznanca.Ob Gardskem jezeru?	A
ki ga odpeljejo karabinjerji! Prav to, kar	ona	nagonsko mrzi.Prenapetež, človek neprijetnih	A
se sonči dvojica. On ima roke pod tilnikom,	ona	se je vzdignila na komolce in njena glava visi	A
Takó, konec. Ker nazadnje ima najbrž prav	ona;	saj je vsa poosebljenje vsega tistega, česar	A
potopi v temi starega mesta, avgust in sonce in	ona	in ti požrešni galebi, ki tu ob bregu krožijo	A
plavolaska; bledorožnata obleka ji sega do tal, a	ona	si jo pridržuje spredaj, da ne bi stopala po	A
Ne, tega nebogljenega telesa pa nikakor ne.	Ona	pa stoji vsa bledična v temnem krilu in v beli	A
zatočišča. A hkrati ga premaga nestrpnost, ker	ona	s svojo vsiljivo bližino veča vročino.Ko da	A
nas je, ki takó govorimo,« je mirno rekel. A	ona,	ko da ga ne posluša. »In takó so veseli!« pravi	A
moških v ti sobi s platnom za čevlje, temveč	ona	njegovo deklè ob njem in on ob dekletu svojega	A
jedkem vonju po soli in po morskih travah.	Ona	pa ob nepričakovani prisrčnosti začuti njegovo	A
ni niti mar, da bi znala. In zdaj se tudi	ona	nasmehne in ta nasmešek je kakor poskus hrepenenja	A
»Ne?« Položil je roko na njen pas,	ona	pa se je zresnila, ko da se je naenkrat spomnila	A
ustnice so pobožale njeno lice; a kakor da se	ona	ne upa nadaljevati poti do njegovih ust, on	A
in gre. Kajpa, da jo skušam ujeti za roko, a	ona	nič.Kar proč.	A
In ko prinese kvartin, jo primem za roko.	Ona	pa spet, da se bo izmuznila, jaz pa ji takrat	A
ogleduje roko pod lampijonom. Potem greva, a	ona	si ob vsaki luči ogleduje roko.Kam pa me pelješ	A
mislim, to je že od sile. . /\ .. stran 47 . \/	Ona	pa se ti nič ne ozira, nič ti ne razlaga.Ja	A
In ko se ustavim v ozki ulici, da bi se uprl,	ona	že kliče pred bordelom.A povsod je tema, povsod	A
si misli, kdo mu ga je nadel. »Je hotela	ona	mene, pa sem jaz njo,« je rekel Bismarck; in	A
Zaskrbljeni, a naklonjeni obrazi bodo ob njiju in	ona	bo podobna otroku, ki se mu počasi razvezujejo	A
Ko da ga je povlekla. A morebiti ne	ona.	Ne vé kdo.	A
neprijetno, če bo prisedel; ne meni se namreč ne	ona	za starko ne starka zanjo.Je, ko da ga njena	A
očeta ali katerega koli spodobnega meščana! In	ona	se je najbrž spet bala, da bi kaj zagrešila	A
dala tisto zunanjo obliko, tisti red, ki ga bo	ona	določila: mizo sredi sobe, stolici, ki sta pridni	A
oditi in tudi napravil gib, ko da bo odšel, ker	ona	ne sme slutiti, da jo izprašuje.Zdaj je sedla	A
vse dni takó ženeš? Moram se gibati, pravi	ona,	ležanje je smrt. »Tvoj pod bi lahko počakal	A
na ubitem dekletu in brenkal na mandolino. A	ona	naj pové brez modrosti o življenju. Hidroavion	A
»Zdaj grem.« Njena krtača drgne in	ona	ji sledi, drsa za njo počasi na cunji, ki jo	A
Petnajst let, odkar ni več Cirila? A	ona	pere naprej in čisti stanovanje in povezne stolice	A
čokolado in kaj je rekel on nji in kaj je rekla	ona	njemu.« »Potem je bil res otročji!«	A
»Pustila bi to garanje,« je rekel. A	ona	strga in strga, da ne bi zaostala za udarci	A
kopališčih pod sončniki iz barvastih režnjev, a	ona	ima volnene nogavice.Debele sive nogavice, ki	A
sklepih,« je rekla. Vsak dan ji poreče to;	ona	pa ne sliši, dela se, ko da ne sliši, pa ji	A
ker je najbolje, da nič ne zine, ker se bo	ona	spet združila s svojim stanovanjem in pozabila	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani