nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Vojak je pač vajen vsakih presenečenj, a da bi pod oboki samostanskega hodnika zagledal znan ženski obraz iz domačih krajev, to je le bilo precej podobno kakšnim sanjam. V hipu je prepoznal obraz Poljančeve hčere, da, to je bila ona, živa in resnična, ona, ki je nekoč kot senca huškala inoprezala za okni pristave, ki je polivala čaj in mu hodila na vsakem koraku na pot s svojo žensko vsiljivo navzočnostjo, ki je skušala pritegniti njegovo pozornost, a je ni mogla pritegniti, kajti ni bila dovolj lepa, ni bila zala, tudi prava ženska ni bila, pa čeprav je bila že zdavnaj v tistih letih, onkraj tistih let, ko bi morala biti prava ženska. Ni res, da se ni nikoli do tega trenutka spomnil nanjo, vojak se na svojih poljskih posteljah, pod šotori ali v sobah kakšnih krčem, v vinski omotici, ki ga polni z melanholijo, vojak se spomni vseh žensk, ki jih je kdaj poznal, vseh, ki jih je kdaj imel, Windisch se je večkrat spomnil Katarine, nje še ni imel, pa bi jo
lahko.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani