nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Od utrujenosti, od hoje skozi blatno dolino, od vode, ki je naenkrat segala do kolen in višje, ni ničesar več videla, pomislila je, za hip je pomislila, da bo ta voda vsaj izmila blato, ki je bilo povsod na koži in oblačilih, ki je lezlo v torbo in oči, utrujenost jo je vlekla navzdol, drsela je nazaj proti dolini, kjer je nastajalo jezero. Videla je psa na otočku zemlje med deročo vodo, slišala njegovo lajanje, klice na pomoč, ta ne bo preživel, bo ona še kdaj videla Arona na Dobravi? Potem je čutila, da jo je nekaj nalahno porinilo tja noter, pahniti jo bo treba v vodo, je slišala glas prejšnje noči, ker ne zna plavati, zato, zdelo se ji je, da jo je nekaj potisnilo z mehko roko uršulinke, ki je brala psalme, da je nekaj reklo z mehkim glasom tiste dobre nune, saj ne zna plavati, res ne znam plavati, je rekla, utonila bom.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani