nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Morda se dogaja v snu, morda v jutranji polbudnosti, nazadnje jo tisti moški gleda golo in nič ne more zoper to. Prizor je hkrati mučen in privlačen, oni ji z lahkotno spretnostjo odpenja gumbe na životu in ona njegovih rok sploh ne čuti, čuti samo, da je zmeraj bolj gola in da nič ne more zoper to, zdaj jo boža po prsih in trebuhu, sliši njegovo dihanje, vendar ne vidi njegovega obraza, to je človek brez obraza, roke ima in moško telo, zdaj, to jutro v dominikanskem samostanu v Landshutu se Katarini zdi, da bo obraz iz teh sanj prepoznala, dotika se je natančno tam, kjer sama hoče, s tolikšno močjo, kolikor si je sama zaželi, reče: ne, vendar se roke ne zaustavijo, dihanje ob njenem ušesu ne preneha, moški je blizu in hkrati daleč, njegov pogled je na njenem telesu, vendar takrat, na Dobravi, še ne ve, kdo je, tam še nima obraza in imena, zdaj se ji zdi, da vidi neko splašeno spako, ki jo pozna, pomisli, da bi se uprla, da bi se pokrila ali zavpila, ampak
ne more, zdaj ve, da res leži gola, ne more se upreti, moški jo dvigne za boke in se ji od zadaj približuje, lahka je, brez moči je, vsa je potna in do zadnjega vlakna vznemirjena, z neskončno privlačno grozo opazi, da pri vratih nekdo stoji in mirno gleda slačenje in dotikanje, njeno mokro telo, gnetenje teles, porivanje, kakor pravijo kmetje na Dobravi, gleda njene gole prsi in zadnjico, ki se premika, vse telo, ki se ne more zaustaviti, čeprav Katarina ve, da vse to nekdo opazuje, da je to hudičevo delo, Simon,reče v sanjah ali v polbudnosti, nekdo stoji pri vratih, nikogar ni, reče Simon, nekdo, ki naj bi bil Simon, nekdo, ki je še zmeraj v njenih sanjah, zdaj je naenkrat tu, v dominikanskem samostanu, gola ženska, ki tam nikoli ne bi smela biti in bo priklicala prekletstvo nad to hišo, z nobeno blagoslovljeno vodo ne bodo zbrisali tega greha, zdaj je tu in hkrati tam, na Dobravi, zgoraj na hribu je noč, noč pri Svetem Roku, nevidne prikazni letajo okrog zvonika, senca, ki stoji
pri vratih, je temnejša od ozadja, od vrat, od podboja in stene, neznanec je pokrit s kuto, za hip vidi njegov obraz, svetleče se oči, v katerih se zablisne meščeva svetloba, kakor se bliska v njenih očeh, veter je bil, pomisli; Simon, je bil to veter? nikogar ni bilo, reče Simon, bil je, reče Katarina, videla sem, bil je nek zlobec s kuto na glavi; zlobec nima kute na glavi, reče Simon, ima jo, povem ti, reče Katarina; samostanski brat tega ne bi nikoli storil, reče Simon; ti si tak preklet samostanski brat, reče Katarina in se v sanjah prime za usta, Jezus, kaj sem rekla? spolna luknja, reče Simon, spolna luknja je lepljiva luknja pekla. Katarina odpre oči, se mi blede?
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani