nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Zdaj Gospod reče angelu: dosti je, umakni zdaj svojo roko... in zvon utihne.
Katarina ve, kaj sledi, velikokrat je gledala te prizore, ko je bila deklica, je ob njih trepetala od strahu, zdaj ne trepeta, le v grlo se je naselil debel cmok, tu je doma, dobro pozna to tišino, ki nastane pred začetkom procesije, pozna te ulice, sluti temna pobočja gozdov nad mestom, njihove obronke, za katerimi izginja dan, pozna jih, nedaleč od tod je Dobrava, jutri zjutraj bo gledala s svojega okna na njena polja, ozira se okrog sebe, ali bovidela kak znan obraz, vidi ga, Marijo iz Kranja, bili sta skupaj pri uršulinkah v Ljubljani, njen obraz je starejši, oklepa se komolca nekega moškega, tega ne pozna, pomaha ji, vendar je ona ne vidi, temno je že, a tudi ko bi jo videla, je ne bi prepoznala, dolgo je ni bilo, Katarine, nihče ne ve, kaj se je z njo zgodilo, kam je izginila izgubljena Poljančeva hči, požre cmok, dvigne se na prste, da bi bolje videla, čeprav ve,
kaj sledi:
Cerkovnik gre skozi tišino trga, iz cerkve se oglasi mrtvaški navček, to je znamenje za začetek pasijona.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani