nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Potem sta jedla ribe, pila pivo in se smejala pijanim kmetom, ribičem, tkalcem, mesarjem, meščanom, vsem ljudem, ki so v deželi, utrujeni in osiromašeni od vojsk, hoteli živeti, kakor ljudje živijo povsod, na Dobravi ali v Ljubljani, v Landshutu ali v Tutzingu. Seveda ga je tudi nazaj grede poljubljala in Simon je bil ves čas moker od njene sline in njenih solz, bil je zmeden, ljubil je in sovražil hkrati, najnevarnejša zmes čustev je divjala v njem, zdaj je vedel, da ne od tistega dne, ko je vrgel tega človeka v gnojno jamo, ko ga je hotel ubiti, a ni mogel, pač pa že od takrat, ko je v ječi prvič pomislil, da je ona z njim, njegova Katarina. V tej nejasnosti jo je takrat, ko sta spet legla, grobo prijel za lase, udaril in poljubil, iz te nevarne zmesi jo je zdaj včasih grobo odrinil, ona pa je takrat s še večjo močjo planila nanj, dokler nista na jezerskem bregu obležala, ovita v njene razpuščene lase in utrujena od nenehnega ljubljenja, dotikov,
poljubov in solz.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani