nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
To je hud prekršek.
Je vseeno, če je hud prekršek, za Katarino je vseeno, njena pot gre navzdol, odkar jo je Simon zapustil, pa naj še tako razume, da je moral pobegniti, odkar se je to zgodilo, pelje pot proti Kelmorajnu po pobočju navzdol, ni še zaceljena rana v duši; od rane v duši, od verjetnosti, da bo tudi tokrat ostala zapuščena, ji je vseeno, ali je kaj prekršek ali ni, ali je greh ali ni, kajti ta človek, ta Simon, ki jo je ranil in ki jo ljubi, to ve, to čuti, ta človek hoče proč, v svojo samoto, kjer je prostor samo za enega, in ona tega ne more dopustiti, kajti samo ona ve, kdaj je res tisto, za kar jo ima vojvoda Mihael, prežeča zver, tisto je takrat, kadar ostane sama, potem ko je bila z njim, s prvim, v vročici, ki se lahko ponovi samo z njim, edino z njim.
Od rotovža je čez landshutske strehe prineslo zvok fanfar, potem nekaj tihega presledka, potem piščali ljudskih godcev in hrum veseleče se množice.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani