ona (701-800)

Nič.«	Ona	je šla pred njim in molčala.In prav mu je bilo	A
praznina bolj mučna kakor praznina brez nje. Zakaj	ona	hodi zdaj sama po ti oblačni poti povojnega	A
mogel sprehajati sam tam pod njimi. Brez nje;	ona	naj bi nekam izginila brez sledu. Ker ona namreč	A
ona naj bi nekam izginila brez sledu. Ker	ona	namreč ničesar ne ve.Saj pravzaprav ne more	A
je ustavil ob zidku in na tihem upal, da bo	ona	šla svojo pot.A Luciana se je vrnila za korak	A
predhodno prerezal žice. In ni gledal Luciane,	ona	pa je medtem pod dežnim plaščem prekrižala roke	A
daleč se lahko razleze odpor, je pomislil. A	ona,	zakaj molči?Iz sovražne trme?	A
izgubljeno misel. In tako si je rekel, da se	ona	najbrž sprašuje: Kako da je njegov obraz naenkrat	A
kakor jaz. Seveda ima najbrž Mirko več šol kot	ona,	ker je arhitekt, a on je iz Trsta in tam so	A
z umetno preprostim in uvidevnim naglasom.	Ona	je stópala ob njem, ne da bi ga gledala, ampak	A
onečastil, da bi mogla to razumeti. Tedaj je	ona	rekla: »V šoli so nas učili, kako da je on oče	A
Jetična drevca, ki bi jih niti ne opazil, če bi	ona	ne bila rekla: »Te ciprese sem vsadila jaz.	A
lopatico; obenem se je predhodno bal, da bo	ona	z veseljem nad kakšnim novim spominom razdrla	A
roka je bila kakor vzorec izdelka, ki mu ga	ona	polaga v dlan za presojo, da bi po vrednosti	A
dekliška roka, ampak majhen lesen kij, s katerim se	ona	prebija skozi življenje, in izroča mu ga z zaupljivostjo	A
lopatami -« »Zakaj si takšen.« »ob kolesu pa	ona	in on.On se naslanja na leseno mlinsko kolo	A
obenem pa kakor nenadna preizkušnja, ki jo mora	ona	prestati, če naj bo vredna spet najdenega zaupanja	A
A tudi ne. Kajti vedel je, da če bi se bila	ona	zahihitala nad dovtipom o ilustriranem tedniku	A
\/ Molčal je, kakor je prej molče prišla	ona	k njemu, ko je stal pred mlinom.Opazoval jo	A
je od strani in njegov pogled je bil veder.	Ona	se ga je prav gotovo zavedala, a je molčala	A
zamudila kratkotrajen prizor. In pomislil je, da	ona	verjetno zares ni še tako zasopla in vznemirjena	A
in bolj odločno pridržal njeno roko, ko jo je	ona,	kakor poreden deček skušala odtegniti. »To je	A
in ji počasi, rahlo, a vztrajno dvigal glavo.	Ona	se ni branila, ampak kakor prehajala iz slepe	A
Upiralo se mu je, da sta tako vsaksebi, da	ona	jemlje vzgib prešernosti za zabavo. Obenem pa	A
se je ustavil, ne da bi se obrnil. Tedaj je	ona,	ki na to ni bila pripravljena, zadela z levo	A
občutka krivde, ki ni bila njena, ki pa jo je	ona	podedovala in se je je zdaj reševala z obsipanjem	A
s svojim licem in se počasi sklanjal, da bi	ona	ne stala na koncih prstov.In tako jo je rahlo	A
molčal. V stisku njene krepke roke je čutil, da	ona	hoče, naj molči in naj ji oprosti tisto trenutno	A
zdelo, kakor da poznata tisti mlin od časov, ko	ona	- šolarka - še ni sadila cipres. »Kakor da ga	A
komaj slišno šepnil in se zazrl v njene oči. A	ona	ga je sunkoma spet prijela za roko, stekla in	A
robu kapuce se je nabral debel kanec dežja. In	ona	je počasi sklonila glavo pošev in s poševnimi	A
je, da je potešen. In še se je zavedel, da je	ona	prej z igrivostjo zakrila poljub, ki ga je bila	A
njih, a jih je videl komaj zdaj, ko mu jih je	ona	pokazala.Oddaljil se je za korak in se pognal	A
On se je nasmehnil in molčal. Tedaj se je	ona	spet razživela. »Potemtakem bom šla eno uro	A
pred vhodom izstopila iz avta dva Švicarja,	ona	in on, tako da je spala tis to noč četverica	A
in skoraj nežen v zmernih in umerjenih gibih,	ona	pa je odgovarjala z odsotno in rezko prijaznostjo	A
lepo . /\ .. stran 151 . \/ avto, bosta, ali	ona	ali on, vzdignila preklo.Tako najbrž čakata	A
obsijala skozi kamnito okno. Zdaj pa je bila tudi	ona	svobodna kot človek, ki gre skozi noč z mesečino	A
dovolil, da sem šla prej z dela!« Molčal je,	ona	pa je rekla: »Dober dečko, naš poslovodja.«	A
trenutek pa so se njene ustnice vzdramile, in	ona	ga je, kakor speči otrok, ki se le na pol prebudi	A
njih môra, ki jih je ovijala četrt stoletja.«	Ona	je molčala. »Človek ne vé, če so bile sanje	A
njuni trenutki zmaga prav nad tem, kar hoče	ona	slišati. Luciana je počasi vtaknila prste svoje	A
Potem se je obrnil stran; jezilo ga je, da	ona	tako leži v mesečini z rokami pod glavo.Kakor	A
kvišku. Za trenutek je imel vtis, kakor da je	ona	nemi sodnik, ki ne gleda obtoženca, ampak upira	A
njegovo izpoved. A zatem se je zavedel, da je	ona	tista mala, ki je sadila ciprese na čast Voditelja	A
mora povedati zgodbo občuteno, zato da bi jo	ona	doživela in se povezala z njim v skupno obrambo	A
ozračje privida. Potolažen je bil, ker je bila	ona	ob njem, kakor je vsak človek potolažen, ko	A
Tedaj jo je vedro potresel. A	ona	se ni odzvala njegovemu veselemu razpoloženju	A
lasem in njenemu temenu, ko se ji je približal.	Ona	se je oklenila njegovega vratu in njene prsi	A
zavoljo nje, žene, je smiselno vse, kar obstaja,	ona	bo morala spet naučiti človeške otroke abecedo	A
bil namreč ljubljeni osebi zvest in je samo	ona	zaposlovala njegove misli.In to vse dotlej,	A
čeprav bi ne bila govorila o tem; in tako bi tudi	ona	vedela, da jo on pričakuje, a bi ga vendar hotela	A
vzpenjala na breg in spet skakala v vodo.	Ona	je imela zeleno kopalno obleko, on je bil slok	A
poseben mik. »Do konca pomola in nazaj!« je rekla	ona	in si popravila gumijasto čepico pri ušesih	A
njegovim razpoloženjem, a je vendar bila tudi	ona	kakor podoba preproste in čiste popolnosti.	A
Kakor zamišljena šolarka. Bolj šolarka	ona	kakor njena dva dečka, ki sta sedela na jekleni	A
imela, gledala sta jezero in ogovarjala mater,	ona	pa se jima je odzivala, ne da bi nehala zreti	A
nogavico. Potem je oponašala mater in tudi	ona	izpirala; ko se je sklonila naprej ter pomočila	A
je spet počepnila, pogledala mater in kakor	ona	sunkovito žmikala nogavico, kot da se ji zelo	A
Njena roka je počivala na njegovem laktu,	ona	pa ga je pazljivo opazovala. »Je 0kdm12	A
Saj je bilo vroče kakor poleti.« »	Ona	je imela zeleno obleko, on je bil slok.Lovila	A
je manj omejenega.« . /\ .. stran 242 . \/	Ona	je molčala in bila v svoji odsotnosti ločena	A
veruje, da bo priplul mimo parnik, in da tudi	ona	veruje.Hkrati pa tudi obadva dvomita.	A
stran 245 . \/ »Ej, ti,« je smejé rekel, a	ona	je molčala in se komaj slišno hahljala. Potem	A
centimetrom; in počasi je postajal tudi on mlad kakor	ona	na samotnem bregu v divjem škrlatu zatona, ki	A
Balda. Nazadnje se je odsuknil, in tedaj je	ona	zdrknila na prod.A ni mogel prav ukleniti njenih	A
odpoljubil z ustnic, ki so bile polne in razklenjene.	Ona	pa je neprizadeto odpihnila lase z njih in tako	A
pa se je zasuknilo kakor okoli svoje osi, in	ona	se je zakotalila po produ. Potem je vstala in	A
»Sédi in bodi pridna,« je šaljivo rekel,	ona	pa se je zleknila pošev po produ in položila	A
Saj veš, da ne odhajam rad,« je suho rekel. A	ona	je bila že začutila stavek v njegovi roki.	A
pravzaprav niti in bila pravljica!« je živo rekel.	Ona	pa je še krepkeje stisnila njegovo roko v svoji	A
»Kako veš?« A	ona,	kakor da ga ne posluša več, kajti vzdignila	A
prišla poleti?« je zašepetal. »Bom,« je tudi	ona	šepnila, a hitro je zaklicala ribičema: »Srečen	A
»Osemintrideset jih imam. Toda	ona	je šla že mlada v službo.Zdaj bo šla v pokoj	A
bliskovito skočil k njej kakor razdražen paglavec;	ona	pa se je že potegnila vase in je držala drobne	A
»Hm, kajpak,« se je popraskal kmet. »Saj je	ona	gospodar.« »Aha, ona je gospodar...«	A
»Saj je ona gospodar.« »Aha,	ona	je gospodar...« »Hm, kajpak...	A
sem jaz slutil že davi, lahko zdaj sluti tudi	ona...	- Jernej!	A
je mehnica, kar je moja žalost... Toda, kaj je	ona	kriva?Nič...	A
»Hm, kajpak... Pa saj me je	ona	vzela, kakor se reče.Saj razumete?«	A
Zakaj naj bi se bil pretepal? Ko pa mi je	ona	umrla, sem nekako na pol umrl tudi sam.	A
okamenela. Voda ji je pljusknila na predpasnik,	ona	pa se je kakor uročena zastrmela v črno kačo	A
zazdeli strahopetni, šibki, bedni, zapisani smrti,	ona	pa ni več niti pomislila nanjo.Premerila je	A
najprej je šel Jernej, potem Tone, potem Justina,	ona	pa je zadnja na vrsti, kakor vsaka prava mati	A
brez rokavov in v zelenem krilu. »Saj to je	ona!	« je vzkliknil Peter Majcen in priostril pogled	A
vzkliknil Peter Majcen in priostril pogled. »Da,	ona	je.Tista, ki se je bila prej ustavila pri javoru	A
Tista, ki se je bila prej ustavila pri javoru.	Ona	je, Javorka!Da, recimo ji Javorka!...«	A
se je vrnila. Najprej sama, potem pa je tudi	ona	poslala po otroka.Tako je življenje zdrknilo	A
dekle kar izgubijo izpred njenega praga, kajti	ona	nima nobenih sestra.In tako so se „sestre" vračale	A
Toda te teže se je kmalu iznebila: ali je mar	ona	kriva?To je pač moralo tako biti, če se je zgodilo	A
Vsa krivda je bila na ženini strani: „	Ona	je razdrla, takorekoč zastrupila družinsko srečo	A
Andreicich razume že dobri dve leti, pa tudi	ona	z njim.Nocoj ima nekaj denarja; odkurila jo	A
Nageljna ni več. Ampak	ona	je vesela.Zakaj vsako tolminsko dekle dobro	A
bela, je podobna ptici orlici.« »No, zakaj pa	ona	ne prileti sem?Saj je vendar jasno, da ti ne	A
vendar jasno, da ti ne moreš nikamor.« »Tudi	ona	ne more nikamor.« »Eh, pusti ga pri	A
drugače pa je tako silno mehak in občutljiv kakor	ona.	Da, in tudi zjoče se prav tako lahko kakor ona	A
Da, in tudi zjoče se prav tako lahko kakor	ona.	-In ji ne odpiše.	A
O, dobro!	Ona,	Marija, prav dobro ve, kakšno je to tisto dobro	A
stopil na oder, so mu ploskali, ploskali. Tudi	ona	je ploskala in zraven nje je ploskal Vladimir	A
Pismo je sicer pisano v italijanščini, toda	ona	gleda v tiste sinove črke in razume vse.Angela	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani