ona (601-700)

»Mojster je bil tič,« je nazadnje rekel.	Ona	maže z rumenim voskom tla, vsa sklonjena je	A
Zato ker vé, da je zaman, kar ji bo rekel,	ona	je spojena s stanovanjem in bo umrla, ko ne	A
tat, ne bi bil tat, kakor je tat navaden tat!	Ona	je to rekla. »Ne bi ga bili smeli zapustiti	A
Tukaj v mestu! Ali so se oni, ded s pipo in	ona	s temi nogavicami, bolj znašli v mestu kakor	A
veš, da v luči, ki sveti s posteljne omarice,	ona	opazuje tvoj obraz.In natanko veš, da se ji	A
prepadeno zaskrbljene poteze jo bodo ganile. In	ona	bo našla, njeno srce bo našlo rešitev, ki jo	A
mladih nog takó. In takó tudi, ko prideš in	ona	leži in se smehlja, a ima vendar v kotičkih	A
občutku matere, ki ji je otrok nehal jokati in	ona	išče zdaj tipajočo nerodnost v njegovih vlažnih	A
Prevelika kazen bi bila. In	ona	bi bila kaznovana, ne jaz.Ne, ni mogoče!	A
praviš. ‚S čolnom se bova peljala,’ odgovori	ona	in se smehlja.‚In parnik, kam bo šel, parnik	A
mahajo s tistim njegovim kakor z belim pendrekom,	ona	pa potem gleda v tla in je kakor trudna od dolgega	A
eden vrže hlebec, a ji priletí na glavo pa se	ona	ne zdrzne, ampak se samo skloni in pobere okroglo	A
ošine s pogledom. . /\ .. stran 137 . \/ »Viš,	ona	lika, ti pa potipaš plahto, na kateri lika.	A
tudi takrat nisem rekel: hočem izostati, ker me	ona	potrebuje.Pustil sem, da je šlo pol ure mimo	A
ker vsak hip misliš, da boš šel in ti tudi	ona	pravi, da pojdi, a opazuješ svoje noge in v	A
vzkliknila. Smehljala se je, kakor to samo	ona	zna, to je z odprtimi usti, takó da sta ustnici	A
skrivnostno, ko da je nekoč, v davnih časih	ona	zadelala tisto kraško jamo. Stala sta na nizki	A
njim. Kakor da je ves čas vmes neviden zidek;	ona	je vsa skrita onstran zidka in videti je samo	A
In še prejšnjo nedeljo isto.	Ona	je ob njem kakor ob starejšem bratu, ki bi ga	A
. /\ .. stran 192 . \/ Nato je bil ob nji,	ona	pa je stala pred dolgim, pravkar izkopanim jarkom	A
Dve vrsti pinijol.	Ona	pa spet drobi pod borovci in ne pozabi na storže	A
storž odleti v grm na desno, nato v grm na levo,	ona	pa hodi sama, ko da dela red na gmajni. »Sedeva	A
truden?« je poredno rekla in se ustavila. A zdaj	ona	prva séde, si objame z rokami kolena in gleda	A
izmislila zgodbo o tržaškem bubcu. Kakor da je	ona	tisti bubec.Kakor da je zdaj ob njem res šestnajstle	A
»Saj ti verjamem,« je šepnil. Tedaj je	ona	obrnila glavo in se mu zazrla v oči. Vso skrb	A
kakor očitanje prav rahel odtenek prošnje.	Ona	ga je začudeno opazovala, ko da je presenečena	A
objeti, saj je samo pobožal njene ustnice. A	ona	stoji pred njim kakor sodnik za njegov nezaslišani	A
»Kaj je bilo?« je tiho vprašal.	Ona	je rahlo skomignila z rameni. »Takó si me prestrašil	A
Kar tako. Morda zato, ker	ona	mirno leži in je ravna z gmajno.Ko da je gmajna	A
On je molčal.	Ona	pa se je naenkrat vzdignila, ko da jo je spet	A
ko se razlije rdečilo okoli nizkega sonca.	Ona	je ob njem, a njemu je, ko da jo pričakuje,	A
nagonski gib samoobrambe. Ubogal je in legel,	ona	pa je še enkrat ponovila, sama sebi: »Ko sem	A
zašumela; vzela je roki izpod glave, si je rekel.	Ona	pa je že govorila hitro, skoraj ujedljivo.	A
negibno leži vznak. V škrlatnem požaru mu je	ona	ta hip nepričakovano odrasla, skoraj ostarela	A
brez konca razrašča v njem, je brez besed.	Ona	pa je rekla: »Zdaj ti bom grda.« »Ti otroče	A
kdaj se je spozabila in glasneje cmoknila.	Ona	pa je imela dlani na toplem kamnu; obrnila je	A
črno kavo. Zgovorna družba, duhovit pogovor,	ona	pa nezaznavno središče vsega s svojim sinjim	A
sporazumno odločili za ta ponočni bar. In tudi	ona	je bila razigrana, ko so vstopili nekoliko izzivalni	A
nosove kot razvajene, zmrdljive antene. In tudi	ona	je bila kljub svoji vzvišeni drži skoraj fantovsko	A
rečem, da bi se rešila, 𠆭rago, takšno perilo.’	Ona	pa, da to ni nikakšna zapreka.In moli vame šop	A
segel v besedo z neprimerno opazko. »Da, tedaj	ona	veselo vzklikne v slušalko: ‚O, kaj to!’ pravi	A
Nič. In	ona	te takó in takó ne bo nikdar slišala in nikdar	A
bi napisal skladbo in ji jo posvetil. To. In	ona	bi se prav gotovo zanimala za kraj, odkoder	A
zasveti pred njegovo glavo, je gotovo, da ne spi.	Ona	pa kakor vedeževalka krili z rokami, je pomislil	A
Vinjen?	Ona	pa ves čas dopoveduje z rokami, ko da ga z rokami	A
In kadi.	Ona	pa spet opleta z rokama pred njim.Zelo mora	A
ima široko odprta usta, ki kažejo zobe. Kakor	ona.	A nji se usta krčevito pregibajo.	A
Ničvredna ravnina. Ničvredna	ona	in ničvredna tišina nad njo. Obedve bedasti	A
zdaj po koncu vojske za nas vse, da smo kakor	ona	spet na prodaj.Simfonija neumnosti.	A
ji svetel snop spenjene vode zalije obraz.	Ona	se smeje, se potopi in zaplava pod vodo.A se	A
Da je ne bi videl.	Ona	pa bi nato spustila na niti vzdolž zidu odgovor	A
stopi iz veže suhljat in preklast možicelj,	ona	pomaha z debelo roko, ne da bi vzdignila komolca	A
Ob straneh strči nabuhnjeno platno v zrak,	ona	pa bije z nogami.Potem se ustavi in pusti, da	A
dlanjo morsko travo s peščenega jezika, tačas ko	ona	prijema z dvema prstoma tenko tkanino kopalne	A
dnu in si ostružil nos in zobé,« je rekel.	Ona	se smehlja, vendar ne njemu, temveč pesku, ki	A
Njemu na ljubo. A kdo vé, kaj	ona	zdaj misli.Kdo vé, ali ji je kaj zanj.	A
Evko bo poljubil!« Pokaže se njena roka in	ona	razklene dlan.Renatov glavnik.	A
srobota in šobi ustnice, ko se skloni k Evki.	Ona	pa se brani in jo on drží za komolce, a ko se	A
se zasliši njegov glasni cmok na njenem licu,	ona	zdrkne s kamna. Takó se še bolj smejejo in tudi	A
Renato je pogledal Lauro, nato Branka. Ali on ali	ona.	Drugih ni več na vrsti.	A
so spet stekli, da si omočijo opečeno kožo,	ona	dva pa sta ostala sama. Koliba luča komaj za	A
. \/ In menca v rokah brisačo, ko da mu bo	ona	pomagala. Pogledal jo je od strani.	A
Zaslužila si ga je. Potrta pa bo, potrta,	ona,	ki je takó hudo pobožna, da se je njen gospodar	A
pa mislil zato, ker sem vedel, da bi me bila	ona	prva našla, ko bi se vrnila od sestre, in mi	A
pripeti nekaj takšnega.« In ga gleda, ko da ni	ona	njemu, ampak je ravnokar on nji povedal neverjetno	A
Mož s skrivenčenimi prsti v njenih laseh,	ona	pa deklè, ki se vozi v mesto na plesne vaje	A
za ljubezen, si misli, ko se skloni h grmu.	Ona	pa molči in tišina je sporazumno sprejeta napetost	A
tišina je sporazumno sprejeta napetost. In tudi	ona	jo čuti kot sprejeto; zato molči. »Na tvojo	A
ogledalu takó živo, kakor ga je bila videla	ona.	Ne, si misli, ne, razločno je rekla, da te ne	A
zeleni, in bilo je, ko da jih prižiga in ugaša	ona.	In šel sem mimo redarja, ki je stal na križišču	A
edinkrat vse takó, ko da se bo začelo, ko da	ona	pričakuje, da se bo začelo.A nekatere ljubezni	A
pred hišo, - kako da se ga ne bi spomnil!« A	ona	je zdaj stala ob štedilniku vsa suha, a za hip	A
potrditev temu njegovemu razpoloženju, je bila	ona	spet gibčna in zgovorna sredi kuhinje.S svojimi	A
rekel: »O, nakuhal jih je tudi on svoj del.«	Ona	ga seveda ni poslušala.Sploh nikoli ne posluša	A
Tudi njo.«	Ona	je iskala nekaj v predalu, kakor da je zaskrbljena	A
izgovoril stavek skoraj naravnost v uhelj, rekel: »	Ona	pa ni bila njegova žena, veste to, gospa Amalia	A
»Ni bila njegova žena!«	Ona	pa, kakor da je spet preslišala.Ustavila se	A
ta vaša Luciana?« je vedro vprašal. Vendar	ona	nikoli niti za šalo ne mara, da bi se takšni	A
kjer se je prikazal, in zato je končno tudi	ona,	čeprav s pridržkom, sprejela novoletno voščilo	A
privlačno. A tisti dan se jima je zdela tudi	ona	izredna, in ko je stópala med njima čez tržič	A
Slabo sem začel dan, je pomislil, vse to mi je	ona	pokvarila. Pod zidom je bila še zmeraj trikotna	A
zvrnila, tako da se je naslonjalo dotikalo zida,	ona	pa je uprla stopala v prečko stolice. »Pri nas	A
je, da bi lesene noge ne škrtnile na tlaku,	ona	pa se je sklonila nad mizo. »Koliko?« je vprašala	A
stal na mestu. »Čujem,« je rekla in se tudi	ona	ustavila. »S Carmen se tikava - midva se vendar	A
Tebi je všeč Carmen.	Ona	je mestni tip, izobražena je in pogovoriti se	A
jezično,« ji je, ujet v njeno igro, zapretil.	Ona	pa se je zasmejala z majhnimi in krepkimi zobmi	A
igra sama veča prisrčnost, ker izhaja iz nje.	Ona	se zdravo smeje in ob nji je tudi predilnica	A
in navihanimi gardskimi dekleti. O seveda,	ona	in vsa ta dekleta tudi stavkajo, a tudi stavke	A
zidka in se obrnila. On je še slonel na zidku,	ona	pa je šla nekaj korakov molce naprej, kakor	A
Luciane, na meji med njo in njim. Zunaj nje, ker	ona	je ni čutila. »Se muzam, jaz?« je vprašala.	A
tako vedro razmerje do tega kraja. Tedaj je	ona	osvobodila svojo roko iz njegove. »Rosí,« je	A
brado zasukal. Da, kar tam na tem kraju, kjer je	ona	tako preprosto celó iz smrti črpala življenje	A
da ni njena, ampak samo zvesto orodje, ki ga	ona	nosi zmeraj s sabo.Kakor mehanik svoj angleški	A
sta dež in prepih lahko tudi šala, ki si jo je	ona	izmislila. »Ves se boš zmočil,« je rekla in	A
»Kam tečeš?« je zaklical za njo.	Ona	se je ustavila in se navihano zasukala. »Kam	A
Kam tečeš?« je spet rekel in se nasmehnil.	Ona	pa je prizanesljivo vzdihnila. »Daj mi roko	A
sklonjen ob nji, dokaz prisrčnosti, ki se ji je	ona	s svojimi besedami odrekla. »Kdo ga je pustil	A
- na to pa se seveda razumeš.« Tedaj se je	ona	odločno obrnila. »Nič slabega ni storil nikomur	A
Premaknil se je in stopil proč od zidka.	Ona	je šla za njim.A zadržal je korak, da bi bila	A
Natanko kakor tvoja mama. Za vse drugo ne	ona	ne ti nič ne vesta.Ne za ječe.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  101 201 301 401 501 601 701 801 901 1.001 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani