nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Potem bi laže razumel. Saj razume tudi zdaj, ukloniti se mora, zlomiti si mora srce, sam, Družba hoče, da se ukloni, srce pa si mora zlomiti sam, ona ga ne bo lomila, Družbe ne zanima njegov dvom, Družba Jezusova je onkraj njegovega dvoma, je več od njegove pameti, več od Hernandeza Nbiarúja, njegove hčere Terese in vseh Gvaraníjev, Družba je neskončno več od njegovega strahu, da se bo moral vrniti v kolegij, v mrzle ure meglenega mesta, kjer ga bo na daljne svetove spominjal samo še Ksaverijev oltar; njegove tresoče ustnice so hotele nekaj reči, z vlažnimi očmi je gledal očeta Inocenca, drobnega človeka, zgrbljenega v pletenem naslonjaču, v apyki, od daleč je prišel sem, od tam, kjer je Simon Lovrenc doma, kjer v tem času diši po snegu, utrujen je, brat Pablo koplje tam zunaj grob za oba, oče Inocenc je že zdavnaj vse to storil v sebi in s svojim srcem, zlomil ga je, skopal grob zanj, že zdavnaj, sicer bi ga objel, kakor si ga v resnici želi objeti pred
odhodom na nevarno pot, a tega ne sme storiti, tega ne bo storil.
Superior Inocenc Herver je dvignil pogled k steklenički, malo jo je potresel in podržal proti svetlobi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani