gozda (4.372)

medvedarji iz kraja daljnega, izza morja širokega, iz	gozda	mogočnega.Ležal sem in zavpil sem in moj glas	A
VEČERNI SPREHOD Pred menoj se v noč poraja	gozda	temnega svetišče, krasa pravega ognjišče	A
-- -- Brez	gozda	kaj je vse vesélje, življenje gozdno kaj	A
VSI Brez	gozda	kaj je vse vesélje, življenje gozdno kaj	A
vztrepavala, in voda je šumela, kot z bori temnega	gozda	skrivaj pošepetavala bi sapica vesela. A dva	A
mu kost in se razsuje. Kot plaha goba z roba	gozda.	Pomahaš mu v slovo, kakor dečku, ki odhaja na	A
Hrib se izmika občutku zmagoslavja. Vrh sredi	gozda.	Ježa Strah pred globino zbli	A
Slavček bo po svoje pel! Z	gozda	ves radosten slavček odletel je sončecu v pozdrav	A
mar, če nežna roka utrga me, ali mi v samoti	gozda	cvet odmre! Struna sem na vijolini: ni mi mar	A
bi znal več uživati, priznam. Sedeti ob robu	gozda	in molčati. Življenje je povleklo me drugam	A
močne vozove za prevažanje hlodov in oglja iz	gozda	v mesto, kupil vole in najel hlapce, sam pa	A
je nad Mrzovcem in drugimi vrhovi Trnovskega	gozda,	ko je odškripal voz skozi vas, Spredaj je čepel	A
kjer je čez poletje bival sam z ženico sredi	gozda.	Tam se je zdravstveno okrepil in pripravil za	A
A Branka ni bilo več strah, ker ni bilo več	gozda	niti črnih mož, ki bi ga hoteli ugrabiti.Dve	A
prenapetega hladu, odmev, ki ga stena temnega	gozda	onstran barak povečuje in povečanega odbija	A
In je prišel. Iz temnega Rejčevega	gozda	je nenadoma planil bel konj in švignil čez jaso	A
pot. Ves čas se vije po senci, pod obronkom	gozda.	In še do gostilne vas pripelje.«	A
premislil in šel kar naprej ob potoku do črnega	gozda,	po gozdu do črnega hriba in nato po črnih vrhovih	A
na Rejčev laz ...« je ponovil in se ozrl na rob	gozda.	»Prigazil bo na Rejčev laz ...« je ponovil še enkrat	A
Majcen se ni ganil in se ni zmenil zanj. Iz	gozda	so se oglasili koraki.Zdaj se je zdrznil in	A
kakršna je v žgočem popoldnevu sredi starega	gozda.	Ne.	A
ki se v rahlih sapicah zibljejo na obronkih	gozda	in pozdravljajo pomlad. Medvejke cveto	A
še deset korakov, zdaj, zdaj bo stopila iz	gozda.	Zdaj! ...	A
Triglav, moj dom «. Venček je obstal ob robu	gozda.	Obstal je kakor ukovan: zaslišal je znani glas	A
Venček je že pobral svojo puško, da bi stopil iz	gozda,	a prav tedaj je Milica spet vstala, spet zgrabila	A
spet na delo. Venček je previdno stopil iz	gozda,	se spustil po jasi in jo prav tiho poklical	A
plano, je Venček z roko pritisnil Milico k robu	gozda.	»Počakaj,« je prijazno rekel.	A
tisti minuti, preden je Milica prišla do roba	gozda,	so njegove misli in njegova čustva delovala	A
in sneg drsi skozi veje. Oče obstane na robu	gozda	in se počasi obrne k meni. - Prišla	A
odgovor na sodni dan!’ - Na, ti o volku, volk iz	gozda!	-se je nasmehnil oče in s koso pokazal proti	A
Gozd pritajeno diha v pričakovanju. V globini	gozda,	v mraku onstran sončnega pramena se prikažejo	A
meglena jesenska pokrajina. Na goličavi ob robu	gozda	se Sova, Peter, Tone in Giusto stiskajo okrog	A
Bojno polje v trenutnem zatišju. Ob robu	gozda	je vse tiho in negibno.Partizani so se utrdili	A
970812095221 .. . / na_svoji.064 . \/ . / Iz	gozda	zagrmi in zaprasketa: oglasijo se partizanske	A
posejana senožet ob prelazu. Nad senožetjo, ob robu	gozda,	so se utrdili partizani. Prijetno zatišje	A
na_svoji.100 . \/ . / Nenadoma poči ob robu	gozda	strel.Nato zareglja strojnica - in še isti hip	A
z njo zavezal Vencu noge, ko ga je vlekel iz	gozda.	Kuščar je zadrgalico res našel pri obešenčevih	A
Nekaj dni zatem je namesto drv prinesel iz	gozda	tri divje rumene lilije, jih vsadil v pisker	A
vasjo. Skozi veje in med debli dreves na obronku	gozda	je prodirala bleščava jutranje svetlobe in jemala	A
potem pa se je obrnil in naglo stekel proti robu	gozda.	Tam se je ustavil, obrnil glavo in se zazrl proti	A
v Šumavi. . / . / stran 110 . / Na obronku	gozda	stoji človek, obsijan z zadnjimi žarki današnjega	A
gozdnem obronku. Pravzaprav jasa sega v notranjost	gozda,	kakor travnat zaliv.Vse skupaj je na nekoliko	A
- Kaj imate tam? vzklikne glas z obronka	gozda.	Stražar stopi korak nazaj in sune s puškinim	A
Prebival je v neki jami na obronku nekega	gozda.	Kdor je bil dovolj drzen, se je lahko spustil	A
prihajale od vseh . / . / stran 34 . / strani, iz	gozda,	čez travnike in polja.Za vasjo so se prižigale	A
in druga za drugo odhajale, objete, k obronku	gozda.	Na zatilju je začutil vlažno roko, mehko	A
je do jutra gorela luč v samotni hiši na robu	gozda	in do jutra so štirje možje sklanjali glave	A
je stala, precej visoko v planini. Z obronka	gozda,	ki jo je od vseh strani obkrožal, si je previdno	A
Čez ravnico, ki je ločila globel s potokom od	gozda	z rogovilastimi, skrivljenimi drevesi, ni upal	A
kolibi zarohnelo. Bil je že precej blizu redkega	gozda,	ko se je uzrl in jih ugledal.V tesno gručo so	A
rekel Johan Ot in videl je neko hišo na robu	gozda,	može, ki v vročem pomenku sklanjajo glave, Urban	A
skokov in zavalil se je v grmovje ob robu temnega	gozda.	Mladca ni bilo slišati.	A
kričati in vsi glasovi so se zgrnili dol, k robu	gozda.	Spodaj naju bodo iskali, je rekel Johan Ot, gor	A
pomoč in se v strelcih razpostavili na robu	gozda,	ki sta ga prejšnjo noč skušala prekoračiti.	A
jame in zateglo napevalo svojo žalost. Tudi z	gozda	nad cesto je bilo slišati jok in mrmranje taborišča	A
glas, spod pastirskega klobuka, iz štalce, od	gozda	odmeva, dvojni glas, dvojna senca...In ko hočejo	A
jamo na robu dvorišča, tiho pregibanje krošenj	gozda	na pobočju proti Svetemu Roku zgoraj na vrhu	A
nadaljevala. Ves čas je skušala hoditi po obronku	gozda.	Naseljenih krajev in tudi samotnih hiš se je	A
dvignjenim krilom in sijočo belo zadnjico sredi	gozda,	takšna moram zgledati tudi sama, strašno, je	A
toploti bližnjega pomladanskega polja, v varstvu	gozda	za sabo, a vedel je, da sna ne bo, kakor ga	A
ki plava čeznje, med ognji, v temno goščavo	gozda;	s pesmijo, ki pomirja tudi zveri v njihovem	A
šla h koncu, prihajalo je vlažno prebujanje	gozda,	mokro dihanje jutranje trave, svit sončne svetlobe	A
sončna svetloba. Na levi je bil temni molk	gozda,	ki so ga ponoči prekinjali kriki iz živalskega	A
Amalijinim smrčanjem in skovikanjem iz bližnjega	gozda,	med oddaljenim romarskim petjem je bila Katarina	A
Gvaraníji so vedeli, duša je iz zemlje in iz	gozda,	iz živali in iz reke, iz vsega, kar je, in zlahka	A
v krčmo, se ji je zdelo, da vidi na obronku	gozda	prikazen, oblečeno v živalske kože.Človeški	A
ne ves dan, ne ves čas, oče je vlačil les iz	gozda	nad Zapotokom, sekal veje in lupil lubje s hlodov	A
roke, ko je prav takrat vlačil les iz zimskega	gozda.	Kar je počel tisti človek, ki je bil nekoč njegov	A
odpovesta, tej revščini, trem kravam, koščku	gozda	in travniku?Seveda nista mogla razumeti, nista	A
silovitem odzivu pisanega ptičjega zbora iz	gozda,	vita beata!Spomnil se bo na vedrino krščanskega	A
kamen za podboje; konji in mule vlečejo debla iz	gozda,	povsod vrvi v naglici, dela se bližajo koncu	A
rastje, kriki zveri iz . / . / stran 155 . /	gozda,	zdaj je tu kraljeval križ, živel evangelij in	A
krav, videl je, kako vlečejo gradbeni les iz	gozda	in ga nalagajo na ladje, pampo in mraz v spodnjem	A
. / stran 163 . / Popoldne sedeta na rob	gozda,	iz bisage se prikaže kruh, slanina, za pest	A
koncu ravnice, zgoraj, kjer se začenja morje	gozda,	tam so veliki slapovi, voda reke Iguazú od vsepovsod	A
mnogokrat, tam gola Adam in Eva stojita sredi	gozda,	polno je ovijalk in listja in korenin in prijaznih	A
vijuga skoznjo, tu spodaj jo vidi, pod obronkom	gozda,	na katerem ležita, pod travnikom, na katerem	A
so ji veke padale čez oči, spanje na obronku	gozda	je bilo kratko, z lepimi sanjami sicer, a kratko	A
sam po sebi, kakor je samo po sebi tuljenje	gozda,	njegovo šepetanje, šelestenje, sikanje, rukanje	A
meščeva svetloba. Na levi je bil temni molk	gozda,	ki so ga prekinjali kriki iz živalskega reda	A
hkrati je spala in bedela, bila je na obronku	gozda	in zaprta v sobi neke graščine na Bavarskem	A
gozdnem obronku, odhajal je nekam v notranjost	gozda.	Ne hodi tja, je rekla, ne hodi v gozd, tam so	A
ne samo oni fant, ki je nekoč vlačil les iz	gozda,	v snegu, v pomladanskem blatu, v poletni sopari	A
ob cesti, nad gostimi krošnjami pomladanskega	gozda	na griču sredi te nemške pokrajine, ki se enakomerno	A
poslušal skovikanje in vreščanje prvih ptičev iz	gozda,	ki je s svojimi krošnjami obdajal Santa Ano	A
presedel na vozu vso deželo Misiones, velik del	gozda	do So Paula, od koder so ga zvezanega kakor	A
dve hčeri, sina v Trstu, psa Arona, velik kos	gozda,	njive in konje, žena mu je umrla, Bog ji daj	A
tja proti robu daljnega, a tudi vse bližjega	gozda,	kjer je čakala na napad pruska vojska. Vivat	A
premikale za ogrado. Obstal je na jasi sredi	gozda	in počasi se je za svetlobo spustil po hribu	A
mirni, blodni, nevarni pogled. Stopil je iz	gozda	proti ovcam za ogrado, tam na J umitem zelenem	A
se ni ganil, ko je jelen počasi prihajal iz	gozda	in proti njemu.Razkopaval je zemljo, glasno	A
hiši približuje samotni človek, stopil je iz	gozda	in za hip zastal na obronku, potem je počasi	A
V tihem novembrskem jutru je stopil jelen iz	gozda,	zastal na gozdnem obronku in stopil čez travnik	A
skubljenja lubja in vlačenja debel iz zimskega	gozda,	takrat je vedel, kar se mu je zdaj po vseh potovanjih	A
dogodka. Na tisti sliki: ob črni baraki na robu	gozda	stoji in z iztegnjeno roko kaže: tu sem zakopal	A
romarjev, ki sredi zimske noči ždijo sredi nemškega	gozda	in hočejo priti k skrinji Treh modrih.Podrhtevajo	A
stran 41 . / Pustili so ga na robu nekega	gozda,	kot je on nekoč puščal mrtve sovražnike.Zdaj	A
jastrebom ga ne bo težko opaziti tam na robu	gozda.	Na nekem gozdnem obronku, ki ni nič podoben bukovim	A
klavcu, ki je vstal od mrtvih. Na robu nekega	gozda	so ga pustili bolnega in izmučenega, toda še	A
enkrat zgane z glavo, strese, odkima. Oko z roba	gozda	ju mirno opazuje.Potem se premakne, počasi se	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani