nova beseda iz Slovenije

gozda (501-600)


zaslišal čudne glasove, ki so prihajali iz črnega      gozda.     Kekec se je nehote zdrznil in je poslušal.  A
glasno ptičje petje, ki je prihajalo iz zelenega      gozda.     ‒ »Kajne, Kekec, da je danes lepo jutro?« je  A
polja je šel in se je ustavil za trenutek kraj      gozda.     Ozrl se je nazaj na Koroščevo hišo in je zagledal  A
Pehta ne doteče. Že je bil globoko doli sredi      gozda,      ko se je ustavil in je pogledal nazaj.Nikjer  A
izza grma, ker se ni upal kar tako stopiti iz      gozda.     Toda ker na senožeti ni videl žive duše, se je  A
strmini, ki je mrtvo gledala preko položnega      gozda.     Še mar mu ni bilo, da mu je tu pa tam spodrsnilo  A
Ne bojte se, mati!« Dospela sta do      gozda      in sta zavila po poti navzgor. Oči so se jima  A
postajalo vedno glasnejše, in ko je Gab stopil iz      gozda,      je zagledal pred sabo tik globokega jarka svoje  A
proti svoji čredi. Gab je ravno tedaj stopil iz      gozda.     Ko je zagledal sovražna ovna, je zavihtel palico  A
je dospel do podnožja gore in do smrekovega      gozda,      ki je pokrival vse pobočje strme gore.Pot je  A
lastnega srca. »No, hvala bogu ‒ zdaj je pa      gozda      konec!« se je razveselil.»Še dobre pol urice  A
stalo nekaj črnega, tik kraj ozkega borovega      gozda.     ‒ »Hm, to bo pa pastirska koča,« se je razveselil  A
« Mož je pritiral Gaba iz      gozda      na ozko planotico, ki se je dotikala nedaleč  A
naglo stopalo prek polja do gostega smrekovega      gozda,      ki je pokrival vse pobočje strme gore, dvigajoče  A
drv. Torej ji bomo postregli in napravili iz      gozda      vzpenjačo, da bodo drva kar sama letela pred  A
svojem življenju sem tako tekel. Ko smo prišli do      gozda,      smo se vsedli pod prve debele hoje.Imel sem  A
proti krimskim gozdovom. Komaj smo prišli do      gozda,      se ozrem in vidim, kako jo Karel počasi maha  A
nad Babno polico, kjer so videli v vsakem delu      gozda      strahove.Tisti večer je bilo vse tako tiho in  A
proti našemu položaju, hoteli so nas odrezati od      gozda.     Znenada se je dvignilo več kot pol čete; partizani  A
obstali in besno streljali za nami. Ob robu      gozda      pa so se že razporejali partizani, ki so se  A
Klečal sem pri težkem mitraljezu, bil je ob robu      gozda      in za nekim starim krivenčastim gabrom, okrog  A
položaje četrtega bataljona. V polkrogu ob robovih      gozda      smo imeli položaj. Tako smo videli, kako je  A
Junijskega dne so sedeli v kmečki hiši ob robu      gozda      člani štaba drugega bataljona.Komandant Trtnik  A
skednju.« . /\ .. stran 48 . \/ Prišli so iz      gozda      na širno polje.Luna je stala že visoko nad vrhom  A
je postal voznik. Vse dneve je vozil hlode iz      gozda      na žago ali pa deske na postajo.Posteljo si  A
prijatelja. Kadar je ves premočen prišel z njima iz      gozda,      ju je v hlevu drgnil s slamo toliko časa, dokler  A
konj, kakih trideset po številu, je ob kraju      gozda      mulil travo, ki je komaj začela poganjati.Drevje  A
vpil: »Vsak k svojemu konju!« Po stezi kraj      gozda      je prihitel načelnik in zakričal: »Premaknili  A
njiv, vozniki, ki so vozili drva in hlode iz      gozda,      pa spet kmetje, ki so vozili seno iz lazov.  A
sta na pol pečeno. Zvečer sta krenila do roba      gozda,      se ulegla za plot in molče gledala požar v sosednji  A
bombo, ki mu je visela za pasom. Stopil je iz      gozda      in se postavil kraj njiv.Daleč naokrog je bilo  A
Ulegel se je ob plot. Soparen veter je zavel iz      gozda.      Počutil se je strašno osamelega.  A
To je bilo vse. Tisti hip so pritekli iz      gozda      njegovi tovariši, ki so ga iskali in obstali  A
posrečilo spraviti ga naprej. Bili so že blizu      gozda,      ko je zaropotala strojnica.Kuhar in Šetinc sta  A
podil veter in žvižgal svojo zimsko pesem. Od      gozda      se je slišalo bučanje vetra.Ob robu gozda so  A
gozda se je slišalo bučanje vetra. Ob robu      gozda      so tulili volkovi in iskali srne.Pod vasjo je  A
meji in volkovih, ki so se pritepli do roba      gozda.      »Se nič ne bojita, da bi vaju kje napadli volkovi  A
ušesa in šel. Bergantov je ukazal, naj na robu      gozda      vedno stoji eden izmed njih.»Če Poldeta ujamejo  A
Hišnikov laz. Ob Srpanovem lazu je šel tiho tik      gozda.     Postajal je in prisluškoval.  A
povprek čez Kočevarjev laz ob vrhu Mekuževega      gozda.     Vsi so pridržali sapo, ko so ustavili konje.  A
ovinka ali grebena, leži za drevjem ob robu      gozda,      laza ali senožeti, ob oglarski ali drvarski  A
kdaj pa kdaj prisluhnejo živalim in šumenju      gozda.      Njihovo delo je enako: hoja po stezah, zasede  A
je kot lev. Nekoč me je nesel z laza do roba      gozda,      več kakor eno uro.To je fant, da malo takih  A
. /\ .. stran 99 . \/ Ko je bil že blizu      gozda      se je udaril po čelu.Cepec sem, postal bi za  A
tiho krenila naprej. Ko so prišli iz globokega      gozda,      so jih med nizkimi kraškimi borovci pričakali  A
pila in pela, kosila in skupaj vozila hlode iz      gozda.     S sanitejcem sva ga položila na nosila, zraven  A
prinesli ustreljenega Strniševega Mirka. Na robu      gozda      so se tihotapci razšli na svoje domove. Mirka  A
zgrešila. Vedno se je vračal s polja, gmajn in      gozda      z zajcem na hrbtu, s srnjakom ali jerebom.Domači  A
Drobežev Tine sedeli na Vidmarjevem lazu ob robu      gozda.     Trije Bergantovi konji so bili privezani ob mlado  A
konji vred je obstalo na Jurjevem lazu za robom      gozda.     Mesec je ravnokar prilezel izza daljnih snežniških  A
Molčali so. Ko so prišli do      gozda,      je mimo njih zdirjala tropa jelenov in košut  A
Ostri vrh in Zavrh pod Bičko goro ob robu      gozda      tam bodo gotovo skušali prekoračiti mejo! Vstal  A
velikonočni blagoslov, kakor dišeče šmarnice ob robu      gozda.     Vas se je zategadelj spremenila.  A
Matija s konji pripeljal na dvorišče voz drv iz      gozda.     Mali Florjanček je stekel iz sobe.   A
samo ob nedeljah zvečer, ko se je vračal iz      gozda.     Svojim znancem je pripovedoval, koliko je videl  A
Sin Janko ni bil takih nazorov.      Gozda      še zdaleč ni imel tako rad.Ljubil je govedo  A
Proso je plela na njivi, ki se izteguje do      gozda.      Mrak se je delal.   A
hrušk, mesec pripravljanja in vožnje drv iz      gozda,      mesec stelje in priprav na zimo.Ljudje na vasi  A
oktobrski dan. Cerkovnik Matija se je vrnil iz      gozda.     Kot vesten polhar je ujel 40 polhov, starih in  A
bi si razdelili graščino. Petnajst hektarjev      gozda      so mu obljubili vodilni rdeči revolucionarji  A
je Matija navozil s konji za dve leti drv iz      gozda,      pa pooral v jeseni in pred zimo vse njive in  A
poročil. Dobil je ženo, ki mu je primožila del      gozda      in kravo s teletom.Toda imela je hud jezik.  A
ržene moke in vrečo riža, da jih prepelje do      gozda.      »Deset sem jih že vprašal, pa si ne upajo,«  A
in za šumečo lipo nad njim. Žal mi je lepega      gozda      in bukev v njem.Še za klopotcem, ki klopoče  A
dvorišču ali sekal nastilj. Vozil je hlode iz      gozda      ali sekal leščevje v gmajni.Pri tem ni videl  A
ji je mirno pripovedoval in odkrival lepote      gozda      in divjadi, govoril o drhtenju stoletnih dreves  A
»Njemu bom rekla, naj kaj poseka iz mojega      gozda.      Obiskala bi Višarje in milansko stolnico.   A
jutru opazujete, kako se pasejo srnice ob robu      gozda.     Srnice vohljajo po zraku, se pasejo ali ozirajo  A
in on, Gregorka, jo bo seznanjal z lepotami      gozda.     Pa to ji je, kot je rekla, razlagal že oče.   A
v stari bukvi kljuvala šoja. Vračal se je iz      gozda.     Ustavil se je na kraju, kjer je razbil Gregorkino  A
dela.« Bistro je pogledal starega ljubitelja      gozda.      »Tak bi moral biti naš Janko, pa bi bil vesel  A
kar naprej smehljal. »Čimprej spelji hoje iz      gozda,      da ti jih ne ukradejo,« je dejal oče Gašper  A
odvrnil Matija. »Ker je pri hiši osem hektarjev      gozda,      bi ga dali meni vsaj en hektar.Onega nad senožetjo  A
»Dal bi ti denarja za dva para volov, toda      gozda      ne.« »Gozd hočem, da boš vedel.  A
premisliti.« »Dal bi več, kakor ji pripada, toda      gozda      ne.« »Rekla sem: gozd in njivo zavrtnico hočem  A
si kupila tisti pralni stroj in dva hektarja      gozda,     « ji je oponesel Janko in popil ostanek piva  A
HREPENENJE UČITELJICE MILKE Milko je privlačil nemir      gozda,      šumenje dreves, lajajoči srnjaki, škrebljanje  A
mislim, da vedno šume zato, ker se po sredini      gozda      vleče tista soteska do Bičkih lazov.« V daljavi  A
pojedli, jaz bi pa sam oral, seno vozil, iz      gozda      hlode in drva na rokah nosil, ali bi pa ženo  A
pojoč proti Lomu. Bos sem pripeljal drva iz      gozda.     Klel sem, da je treskalo.   A
Terezo, ki mu je prinesla v zakon tri hektarje      gozda.     Tončka je bila jezna na vse postavne moške.   A
od hiše, imela lepo opravo in dvanajst oblek.      Gozda      ne bom dal nobeni, čeprav ga je dvanajst hektarjev  A
razen Matije, ki bi bil raje dal denar namesto      gozda.      »Gozd mora biti vedno pri hiši,« je govoril  A
Govornik odide in pozabi na ljudi.      Gozda      pa človek, ki se zatopi vanj, ne more pozabiti  A
Hudo mi je, ker Janko ne bo imel tako rad      gozda,      kakor ga imam jaz.To je vse.«   A
Florjanček in stekel k staremu Klančniku. Iz      gozda      mu je prinesel lep bičevnik in drevesnih gobic  A
obiskuje gozd. Za Janka se boji, ker ni stalen in      gozda      res nima rad.«Matija in žena sta poslušala očeta  A
poskočil in skokoma zdivjal kar po poti v drug del      gozda.     Po nebu je plaval dolg, temno siv oblak.  A
Ne, nisi! Šel je po strmini      gozda.      Njegov gozd ga je pozdravljal, kakor vedno ob  A
Meglilo se mu je pred očmi. Sredi      gozda      se je usedel.Iz žepa je potegnil stekleničko  A
pokojna žena Katrica, ki ni nikoli obiskala      gozda,      čeprav jo je prosil, da bi šla z njim.Ne, Katrica  A
Štiri trope srn in jelenov so stale ob robu      gozda,      kot bi se hoteli posloviti od starega ljubitelja  A
do drevesa in pazljivo poslušala vsak utrip      gozda      in šumenje v visokih krošnjah. »Enkrat tedensko  A
/ stran 25 . / VIR ŠUMLJA Vije se ob robu      gozda      bister virček; zraven njega ovčke pase mlad  A
Bil je vesel človek.« Prišedši iz      gozda,      so zasedli konje.Jernej je vzel na svojega konja  A
je bil ves njen odgovor. Oglar iz turjaškega      gozda      pa ni bil tega mnenja in je z veseljem sprejel  A
/ Bela vrana Na hrastu, ki je stal ob robu      gozda,      je spletalo svoje gnezdo dvoje črnih poljskih  A
je sedela kje na najvišjem drevesu ob robu      gozda      in gledala za njim.In tako je čepela dolgo,  A
letela večinoma na skrivaj in nizko ob robu      gozda      proti hrastu, kjer sta prenočevala. Beli mladič  A
zletel od tam na tla. In ko je tako iskal ob robu      gozda      hrane, mu je udaril mahoma na uho silen pok  A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷



  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani


Strežnik Inštituta za slov. jezik Fr. Ramovša ZRC SAZU Iskalnik: NEVA