nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Svetnik je bil takrat velik, še večji kot zdaj, njegovo veliko telo je bilo mrtvo, a njegova duša je bila daleč v azijskih in afriških deželah, nanje je gledala z nebes, na svet, ki ga je Ksaverij poznal in bil v njem doma. Mislil je na mladega novica, na jezuitarčka z mozolji, ki je že takrat prisilil svoje misli, da se niso vzpele čez hribe za mestom, da se niso spustile v turjaške soteske in tam srečale očeta, ki je imel prav take roke, modrikaste od mraza, od skubljenja lubja in vlačenja debel iz zimskega gozda, takrat je vedel, kar se mu je zdaj po vseh potovanjih in preizkušnjah potrdilo: kar je počel tisti človek, ki je bil nekoč njegov oče, ni imelo nobenega smisla, kar je počel sam, je bila vzgoja srca in vzgoja volje, ki bo služila visokemu namenu, ki muše služi, še zmeraj, četudi s krpo na mrzlih tleh. Neko jutro ga je obšla čudna želja, da bi legel tja v menzo poleg svetnika, da bi videl, ali je res, kar je takrat mislil novic: lahko je
njemu takole ležati.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani