gozda (201-300)

zares zaslužena šiba. Komaj se je prikazal iz	gozda	je Hudournik zares segel po šibi: »Potep grdi	A
imela na toplem soncu pred kočo, se prikaže iz	gozda	zelo gosposka žena. Lisko je bevsknil, a na	A
In to v Ljubljani! Tu sredi	gozda	pa mi navlečeš grdo brkljarijo, da si je še	A
Rože, so prišle od vseh plati izpod zavetja	gozda	in se strnile za Rožo v pasoč se trop.Pogledal	A
veš. Za prvima dvema volkovoma, ki sta tik	gozda	za hip obstala, jih je pritulilo še pet.Potlej	A
naprodaj. Ko je koleselj oddrdral, se je iz	gozda	za župniščem primotal Jazon, sedel predme in	A
naravnost kvišku. Ko je prišel iz visokega	gozda,	se je zaril v gosto pritlikavo ruševje in se	A
nikoli več.« Ko se je Hudobin prikotalil do	gozda,	je iskal, kje bi se oddahnil.Pod veliko skalo	A
sam vase zatopljen jaha dalje, ga zaloti sredi	gozda	trda noč.Jezdi in jezdi, a nikamor ne pride	A
Puščavnik je Vida spremil po skrivni stezici iz	gozda	na cesarsko gmajno.Vid je šel in bil kmalu na	A
bajtarje in kočarje, da je imel vsak svoj lep kos	gozda	in pašnika.O njem še danes ve hvalo pesem in	A
... Iz mračnega	gozda	ob levi in desni je dehtel skrivnosten vonj	A
paradiža!« Tedaj se je na ovinku hipoma dvignil iz	gozda	steber sivega dima in v motnih obrisih kipel	A
Zvezda za zvezdo je gasnila. Temni obrisi	gozda	so rasli od bregov v vedno razločnejših črtah	A
ozek jezik sveta: nekaj košenine in nekoliko	gozda.	Bilo mi je kakih osem let, ko sva šla z očetom	A
čez Medendol z Jesenic in Javornika, iz Rut (	Gozda)	čez Srednji vrh in še druge.S svojimi sosedi	A
začelo močno utripati. Zastrmel se je v kraj	gozda,	od koder bi se morala prikazati od kozarja prepodena	A
V silnih skokih je planil Ila pokonci. Iz	gozda	je prišlo sedmero srnjadi.Ila je drvil dalje	A
jo začel porjati in pukati za obvezo. Izpod	gozda	je kričal kozar: »Streljaaaj!« ‒ Ila je kljub	A
dreves.« »Rad ti verjamem, ko imaš na lepem	gozda	več kot preveč.Čemu bi rinil v tisto kamnato	A
oklešček kar trda, ko nimam niti krpe svojega	gozda.	Kaj, ko bi mi tista tri drevesa prodal?«	A
da mu nisem bila nezvesta ‒ nikoli.« Toda iz	gozda	se je še vedno režal isti hudobni obraz in hihitali	A
trenutek so se pobliskavala kopja iz hrastovega	gozda,	v poznem večeru so zagorevale plamenice ‒ in	A
besedo si je zopet pregnal strah in hitel ob robu	gozda	proti odprti dolini. Iztok ni mislil ne na glavarjev	A
zapaziti stražnika. Priplazil se je toliko iz	gozda,	da je dobro videl konjske sence, črne lise,	A
divjega srca kakor hudournik iz skale sredi	gozda.	Razžaljena je bilá tudi njena oholost.	A
divji bojni krik. Prvi oddelki so stopili iz	gozda	na plano.Pred seboj na robu dolge loze so zagledali	A
tabora Antov, ogromna četa se je odtrgala od	gozda	in v lahnem teku z naperjenimi kopji in dvignjenimi	A
Huni! Alani!« Iztok se je vzpel v stremenih. Iz	gozda	se je usulo ob bokih Volkovega močnega voja	A
trli suhljad z nogami. Iztok je pridrevil do	gozda,	odtrgan od svojcev.Iskal ga je, pa ga ni našel	A
je na mah prenehalo grmovje. Stopil je iz	gozda.	Noge so se mu zaplele v goste veje, ki so ležale	A
številu konj moč tabora. Ognil se je posekanega	gozda,	kjer mu je bila hoja naporna zaradi drevja in	A
Priplazil se je prek doline do drugega roba	gozda.	Droben potok se je vil ob rebri.	A
široka jasa. Svit ognjev je segel prav do roba	gozda.	Sunkoma se je umaknil in stopil za debel hrast	A
izvršimo jutri! Nocoj prenočijo čete ob robu tega	gozda!	« Stotniki so po vojaško odzdravili, obrnili	A
s konjico se je oprezno prikrival ob straneh	gozda.	Mogočno so zadoneli kozlovski bojni rogovi.	A
konec privezala za bukev. Previdno je šla iz	gozda	proti kraju, kjer se je glasilo mukanje. Dim	A
volkov je zavohala konja. Planili so vsi iz	gozda.	Ljubinica je slišala klopot in rezgetanje bežečega	A
je stala sirotka uničena, vsega oropana sredi	gozda.	Edino bodalce ji je ostalo za pasom.	A
ravan. . / . / stran 193 . / Ko je prišla iz	gozda,	se je zableščala pred njo siva cesta.Ljubinica	A
Ljubinica je tlesknila z rokami in zbežala od	gozda	čez travo proti cesti.Kakor plamen izpod pepela	A
prebrodil že vse kraje po Meziji, je kmalu prišel iz	gozda	na cesto.Sicer se je spuščal že večer, toda	A
nestrpneje čakali od konj. Samo Iztok je stal na robu	gozda	sredi gostega grma in strmel na obal, da bi	A
najzanesljivejših vohunov pa je odposlal ponoči preko	gozda	v Turris, da poizvedo za moč Antov. Ko se je	A
« »Torej dva tisočaka bi se le iztesala iz	gozda!	« »Dva najmanj.	A
večer stopi oče na prag, vrnivši se s polja, iz	gozda	in se vse oči obrnejo vanj, in vse steče k njemu	A
iskale, dokler se jim ni zasvetila pisana ruta iz	gozda,	dokler ni zagledal belih rokavov, ki so se gibali	A
ovenelo listje. Le tu in tam so stale sredi	gozda	samotne smreke, ki so se s črno obleko rezko	A
obleko rezko dvigale iznad rumenega jesenskega	gozda.	Alena je obstala pri oknu.	A
nesel krono, kateri mu je dal oče, ker mu iz	gozda	ni mogel ničesar prinesti. Za Viktorjem	A
obrobljeni z dragim krznom. Tu in tam so izpod	gozda	gledale posamezne hišice z brežine proti cerkvi	A
Silvester omahnil na rjavi mah v skritem zatišju	gozda.	.V srcu je donela pesem o prostosti in kljuvala	A
priplazi volk čez mejo in radoveden obstoji na robu	gozda,	tako je obstal Silvester za kočevskim mestom	A
drv. Torej ji bomo postregli in napravili iz	gozda	vzpenjačo, da bodo drva kar sama letela pred	A
grozo spoznala, da ni ničesar več, ne sonca, ne	gozda,	ne hriba, ne debel.Povsod so bile samo mravlje	A
odprejo okno, s travnikov ali mogoče tudi iz	gozda	zadiši po svežem, po travi, ki se je napojila	A
odbijale in si znova podajale sonce. Iz bližnjega	gozda	se je s sapico, ki je samo obletela liste dreves	A
rosi s travnikov, ki so se razgrinjali tja do	gozda.	Legla je tiho, tiho.	A
zapirali grebeni temnega, od daleč skoraj črnega	gozda.	Smreka, hrast, vinogradi, zidanice, niže spodaj	A
Podnevi se je morala predvsem izogibati bližnjega	gozda,	ob nastopu mraka pa so ves čas stražili sami	A
Tiras in njegovo glasno lajanje je odmevalo iz	gozda.	Oče so gledali za njo in pri srcu jim je bilo	A
pri gospodinjstvu, Lovrek pa je iz bližnjega	gozda	marljivo vlačil suhljad in paklest, ostanke	A
nastavljaš fantalinom? Kakor v gozd, tako iz	gozda!	In kar si mi povedal o gospodu Horatschku ...	A
le sovino skovikanje, oglašajoče se nekje iz	gozda.	Vsa gorska pokrajina je počivala in v njenem	A
Lovrekovi odsotnosti iz posekanega bukovega	gozda	nad belodvorskim ribnikom pridobili obsežen	A
nikomur drugemu ne; kakor zrušeno drevó sredi	gozda:	-- gníje in gníje samo zase, niti črvi ne marajo	A
je nesel na rami težak hlod, nesel ga je iz	gozda	v breg, sopel je lagotno, še požvižgaval je	A
nerazločen, nerazumljiv - nenaden krik sredi	gozda,	krik iz zemlje same, ki se je zgrozila v sanjah	A
ponehava in da se dviga nebo. ”Da bi vsaj do	gozda	dospel; tam bi se malo spočil.“ Postal je	A
Le naredko je še naletavalo, ko je stopil iz	gozda;	nebo je bilo višje in svetleje; rezek veter	A
pogledal popotnik. ”Treba je, da pridem do	gozda;	tam bo pot lažja po mehkem, razmočenem listju	A
razmočenem listju in mahu; in kadar stopim iz	gozda,	ugledam na oni strani svoj dom; takrat ne bodo	A
bilo mu je pri srcu sladko, kakor da stoji kraj	gozda	in vidi pred sabo, na holmu, svoj samotni dom	A
noben mi ni bil po volji. ”Naj nosi hlod iz	gozda,	pa ne krsto na pokopališče, to s svojim surovim	A
samotna je bila, tiha, kakor da bi stala sredi	gozda.	Bog vedi, če ni nekoč umiral človek tam, v tisti	A
Čisto sama bova tam -- med ljudmi, kakor sredi	gozda	...“ Jaz pa nisem več poslušala, kaj je govoril	A
glej -- tedaj prijezdita od one strani, kraj	gozda.	Tako je bilo, kakor da sva jima šli naproti.	A
posuta pot položno ob holmu navzdol, na ono stran	gozda,	odkoder je segal pogled na prostrano ravan.	A
ni slišal, kako je zašuštelo v listju! ... Od	gozda	sem, preko holmov, je potegnil hladnejši veter	A
deževalo.“ Kakor v odgovor je zapihalo močneje od	gozda	in vedela sem, da čakajo za goro mrzli, sivi	A
mravlje pod štorom. Nad svetlim obronkom kraj	gozda	so se zibali metulji, bili so kakor kaplje božjega	A
Ko se je vrnil potolažen in blagoslovljen iz	gozda,	je bil večer.Po mestnih ulicah so gorele svetilke	A
boječe šepetanje in šuštenje, prihajajoče iz	gozda	na moji desni; na onem holmu stoji samotna cerkev	A
življenja na tlako in smrt obsojenimi. Kraj	gozda	je ugledala gospodična metulja; navaden bel	A
črni megli. ”Tukaj bi si postavila hišo, kraj	gozda!	“ je rekla gospodična.”Na oni strani, zato da	A
hram, miza pogrnjena, pripravljen stol!« Kraj	gozda	je odložil culo, legel je v travo.Vsa lepa dolina	A
izgubila se je bila, sama kakor ponoči sredi	gozda.	Če bi poklicala mater, bi je ne slišala, nihče	A
ni razumela, živela je kakor v viharju sredi	gozda.	In kmalu so prišli in so jo odpeljali; poslovila	A
pokazali. Visoko na hribu, ob ozkem kolovozu kraj	gozda,	je stala koča v zatišju; bela in ljubezniva	A
bojazen, - kakor bi me pričakovalo tam na koncu	gozda	nekaj neznanega in groznega.Vrnil sem se s hitrimi	A
bilo sonce že visoko in toplo, sta prišla do	gozda;	tam je bila senca, ki je dahnila na obraz in	A
butaro. Dolgo je iskal poti in ko je stopil iz	gozda,	se je zelo začudil.Sonce je stalo visoko in	A
sonce pa je hitelo, prihitelo je že skoro do	gozda.	Jureta je bilo strah, ko je sopel pod bremenom	A
svečo. Prišle so hude slutnje, kakor volkovi iz	gozda.	”Ni dobro, če se ženi človek z žalostno mislijo	A
stran 104 . / Šel pa je naravnost do bukovega	gozda;	in ko je bil tam, ni dolgo izbiral in odlašal	A
vreča prazna do dna, temveč da tudi nima ne	gozda	več, ne polja, ne senožeti, ne strehe.Edino	A
roke in snežnobele lakti ... Ko je odhajal iz	gozda	po grapavem, kamenitem klancu, se je oziral	A
zatisnjenimi očmi. Sonce se je vzdigalo izza	gozda	in zeleni bukovi vršički so goreli v bleščečih	A
se ob potu dotikale njegove suknje. Onkraj	gozda	ni bil prej še nikdar.Kadar je prišel prezgodaj	A
Na klancu je postal in poslušal. Iz	gozda	se je izvil tenak, trepetajoč glas	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani