gozda (301-400)

zahajal sem vanjo, ker je bilo predaleč do	gozda.	Ko sem premagal prvi hipni stud, sem začutil	A
so se po svoje, kakor se igrajo otroci kraj	gozda,	kadar dremlje péstrna v senci.Prijeten je mir	A
premerila prostrano, zeleno, tiho valujočo ravan, do	gozda,	ki pošumeva zamolklo v daljavi ... Stopala	A
in nebesom za nedeljski pozdrav. In iz pesmi	gozda	in njiv, nebá in zvonov, iz prazniških obrazov	A
Moje žalostne misli so šle verno z menoj in iz	gozda	so mi prišle druge naproti. Pozno jeseni je	A
bilo stisnilo. ”Zvonilo je šele drugikrat, do	gozda	pojdem s tabo.“ Stopala sta počasi, nenadoma	A
sta čutila v obraz njegovo hladno sapo. Iz	gozda	je lila senca daleč v travnike, pot se je vila	A
redpasnik obraz. Zašumelo je iz daljne daljave, od	gozda.	”Kaj si to ti, Hanca?“	A
pozdrav iz njenega srca. Postal je morda sredi	gozda	in poslušal: oglasila se je iz daljne daljave	A
strani, od hriba dol, kjer se izlije pot iz	gozda	ter se vije v belih ovinkih preko travnikov	A
jedel, pa ni občutil ne gladú in ne žeje. Kraj	gozda	je legel v travo in je gledal v nebo, ki je	A
je hiše, ogledaval okna. Njegove oči, vajene	gozda,	so videle bistro ponoči in podnevi.Za plotom	A
... Ko je stopil iz	gozda,	je pogledal na rosno jutranjo pokrajino pod	A
drevju in rosa je padala. Ko je stal Kurent kraj	gozda,	se je ozrl.Temna je bila dolina; zvezde ji niso	A
gledal v dolino, do prsi mu je klonila glava. Iz	gozda	so ga pozdravljali in klicali vsi po vrsti,	A
V hrib je šla procesija; od tam gori, iznad	gozda,	je že pozdravljala bela cerkev, pozdravljala	A
poganjala trudoma k luči. Po tej lepoti se je znad	gozda,	še v meglenem somraku dremajočega, razgledavalo	A
vzdramil. . / . / stran 31 . / Šel sem iz	gozda	s povešeno glavo, potrt in sila truden.Na srce	A
Sonce je bilo topleje in je posušilo roso. Kraj	gozda	je legel gospod Edvard v travo, ki je bila še	A
”Morda je še kje lepota ...“ Iz	gozda	je prišlo dekle, še otrok.Bosa je bila, oblečena	A
spomladi je bilo, ko se je vračala Tinka iz	gozda	z žarečim obrazom in s srcem polnim sladkega	A
v daljavo; ljubil je močvirje, temo vlažnega	gozda,	mračne zaseke, gluhe in pozabljene, skrite med	A
ki so ga kamenjali nekoč, so stali zdaj kraj	gozda,	v gorkejšem soncu, ob močvirju, na trdnejši	A
da sem razločil vsak glas s senožeti in iz	gozda,	nenaden, rezek klic, ki je presekal temo, da	A
bilo nebo prostrano in odprto nad menoj. Iznad	gozda	se je vzdignil tenki, srpasti ščip; bil je mlečnobel	A
vse je bilo tišje nego poprej ... Prišel sem do	gozda,	ko je silno zašumelo v vrhovih in mi je udarila	A
srce stiskajoč. In kakor nikoli ob glasu iz	gozda,	me je spreletela globoka groza. Nisem se	A
rokama in sem hitel po črni stezi navzdol iz	gozda;	steza je bila mokra in spolzka, spodrsnilo se	A
butaro tam, da bi pobegnil svoboden, skočil iz	gozda	z lahkimi koraki.Butara mi je bíla ob noge in	A
temì in nenadoma sva stala sredi pustinje, kraj	gozda.	Globoko pod nama se je zasvetilo mesto.	A
nerazločno, kakor tam od daleč, preko hribov in preko	gozda,	od Svetega Lenarta.Razveselila se je Metka v	A
zableščalo izza drevoreda. Že so se bližale od	gozda	sence po prostranih poljanah. Zlató se je lesketalo	A
svitom ... Lipe so se priklanjale ob poti in od	gozda	je prihajalo zamolklo šuštenje, ki se je bližalo	A
tujim, vse daljnim glasom, kakor da bi ječalo iz	gozda	... Zazeblo ga je ob spominu.	A
srce od strahú, kakor otroku sredi mračnega	gozda.	Komaj je stopil Evstahij v izbo, so oživele te	A
in razcapan; ne hiše nima več, ne polja, ne	gozda,	vse njegovo premoženje je harmonika...	A
več; zastrte so bile njegove oči. Ni videl	gozda,	šumeče lepote njegove; ni videl polja, ki je	A
pravem gospodarju!« Slišal je Marko šumenje	gozda	iz daljave, tánko zvonjenje polja, zamolklo	A
. / . / stran 45 . / samevala razpala sredi	gozda.	Tam je legel na tla in se je razjokal.	A
svetlimi lasmi. Vsako noč je slišala pesem iz	gozda,	vsako jutro je bil njen obraz bolj suh in bled	A
izza mize. V tistem trenutku se je oglasilo iz	gozda,	kakor pred nevihto šumečega.Oglasila se je vesela	A
ugasnile vešče, se je izvil čudežen glas iz	gozda.	Popotnik je poslušal in neskončna miloba je napolnila	A
tisto noč, ko se je oglasila glasneje pesem iz	gozda.	Vabila je, bližala se je in same radosti je bila	A
- Ubogi, debeli baron! Do	gozda	sem slišal njegove glasne požirke in njegovo	A
rob. Ni še ura minila, pa se je oglasila iz	gozda	vesela, prešerna, zmagoslavna pesem, bližala	A
prihajal ta čut velike, tihe žalosti tam od	gozda,	ki se je razprostiral, dokler je seglo oko.	A
sijala rdeča luč. Po stezi, ki je vodila iz	gozda	na grad, mu je prišla naproti Helena, s tihimi	A
megle pod jasno nebo. Daleč zunaj, že blizu	gozda,	sem došel Malinovca, ki je stopal počasi, ves	A
šel počasi ob vrtu in po poljskih stezah do	gozda	...Čudovita, sanjajoča tišina naokoli; na nebu	A
steze ni bilo več nikjer. Toda ni me bilo strah	gozda;	izpreletavalo me je toplo in prijetno kakor po	A
vrta; odtod se je videlo daleč po dolini, do	gozda.	Gledal sem, kako je stresal veter že napol golo	A
za zmerom. Izprehajal sem se pozno zunaj kraj	gozda	in bil sem precej utrujen in brez posebnega	A
kakor sem ga živel sam. Otroci so se vrnili iz	gozda	žareči in zasopljeni.Jaz sem stopil v vežo in	A
je preko ravni, v soncu okópane: tam daleč iz	gozda,	v sončno meglo zavitega, v burji šumečega, je	A
Ona je ležala, roke pod glavo, v senci kraj	gozda	in je gledala z napol zatisnjenimi očmi proti	A
slučajno vonj rdečih ciklamnov ... Ležali smo kraj	gozda;	čaše so bile izpraznjene; spanec je legal na	A
Zjasnilo se je nenadno. Stopila sta iz	gozda	na velik odprt prostor.V polukrogu so stale	A
neba ter prihajali od neba, strune, razpete od	gozda	in travnikovvisoko do neba, so zapele na glas	A
da me je nekdo poklical -- od hriba dol, od	gozda	sem.Kaj si ti, Dioniz, moj zlati fant?“	A
šentflorjansko. Pod kočo se je razprostiral	gozda	šumeči mrak daleč do obzorja v trepetajočo mesečino	A
Nagni se, poslušaj! Zajokalo je iz	gozda,	z vetrom, kakor ranjena ljubezen. Strah me je	A
kakšen zlodej ga je silil v to kolibo onkraj	gozda?	Če je grešnik in razbojnik, naj greši kjerkoli	A
nagnili so se bori. Tedaj se je vzdignilo iz	gozda	visoko v zrak, zafrfotale, razprostrle so se	A
zasvetil se je mesec nad njo. Dacar je stopil iz	gozda	in se je v tistem trenotku zadel ob široko deblo	A
velika črna kepa se je spustila na tla. Iz	gozda	so se prikazovale čudne sence, zibajoče se,	A
bolnik na zdravje. S črnega hriba, s šumečega	gozda	se je bila spustila jata golobov; zdaj sedé	A
prav tistem trenotku. ”Nelepa misel ... klic iz	gozda	... Bolan da sem, je rekel, in resnično sem bolan	A
“ -- Zableščalo se je v daljavi, iz temnega	gozda;	zableščalo se je na tej, na oni strani, v daljni	A
zakaj je pot čisto drugačna, kadar se vrača iz	gozda.	Morda zato, ker je zdaj na levi, kar je bilo	A
kaže popravljati, prezgodaj je še - kadar bo	gozda	kraj.Če bi že zdaj začel, kaj bi šele bilo!	A
je vila pot. ”Zakaj pa bi čakal, da bi bil	gozda	kraj, ko ga neče biti?Bolje je, da se odpočijem	A
letu in po zimi lahko troje koles? Ni li tu	gozda,	ki ga ne poseče deset delavcev v desetih letih	A
planinami, siromaki od Bat in iz Trnovskega	gozda,	ljudje od Tolminke, Nadiže in Soče, od Idrijce	A
Poleg tega je goščava ležala v zavetju velikega	gozda.	Svoje je naredil tudi izvir, ki je bil nenavadno	A
niti do ceste med Mostami in Križem niti do	gozda	pod Goro. »Tik pred Mostami sva...« je	A
našim zelnikom nekam preglasno lomiti vejice, iz	gozda	je prihajalo pritajeno govorjenje, izza debel	A
rok. Poleg skupine ljudi, ki so pritiskali iz	gozda	proti malinam, sva prepodila tudi pet fazanov	A
Tunjica‐Pšata!« Prav tedaj, ko smo nesli čoln iz	gozda	proti Tunjici, se je po gozdni poti pripeljal	A
gresta skupaj, zato je naredila na tem koncu	gozda	velikansko mlakužo, ki se je razlivala med gozdom	A
treba dolgo čakati. Zamajale so se veje na robu	gozda,	završčalo je v krošnjah dreves, zacopotalo je	A
daleč sme od našega pastirskega ognja ob robu	gozda,	pa še ta me je nekoč močno razočarala.Vsekakor	A
nobene krave nikjer. Kličem in iščem na robu	gozda:	vsepovsod gluha tišina.Moledujem Lisko, naj	A
jo primerjam plahi srni, ki ob robu temnega	gozda	z velikim svojim očesom opazuje rodovito polje	A
hotel bogatin vlačiti posekani les iz svojega	gozda,	ki je ležal ravno nad omenjeno njivico.Kalar	A
visoko stalo in skoraj ni bilo še čuti živali iz	gozda.	Ko sva zapuščala tratino, je izmed pečin hreščila	A
»Na poklonu«. To je tratina sredi	gozda,	od koder se vidijo štiri cerkve.Za tabo Mati	A
kakor raste trpotec na tnalu ali murava sredi	gozda.	Zategadelj je bil pristno poulično zelišče ljubljans	A
zvezdi. Bogomir dospe na mesto, kjer leži sredi	gozda	mala tratina.Lunini žarki padajo svetlo na ta	A
Začuje se konjskih kopit topot in po poti iz	gozda	prijezdi grofica Lina. »Ta iz Soteske je!« pravi	A
»Nisem še bila pri nji, kar sem prišla iz	gozda!	« Takoj se obrne grof k Bogomiru in reče z važnim	A
konju sedeč. Počasi je prijezdaril iz smrekovega	gozda	ter leno sedel v sedlu.Živinče, katero je jezdaril	A
napravljati. Leno je bil torej prijezdaril iz	gozda.	Začuvši smeh dekliški, pa se je takoj stegnil	A
pod sitnim nadzorstvom. Ko sta stopili iz	gozda	na ravan, ležala je Struga pred njima.Struga	A
preklinjal in vero svoje porodnice. Stopivšemu iz	gozda,	so se razprostirali pred njim zeleni travniki	A
izpod obleke zlati križec,l odgovori črnega	gozda	črni mož, mvprašal bi tem laže, čemu laziš ti	A
zmagoslavno oznanja tihi Zali, da je pokončan in ugnan	gozda	štirinogi vladar. Najprej prihite na kraj nesreče	A
se je privlekel Jernač izpod Skale iz tihega	gozda.	Oprezno je stopal in se ogibal vsake suhljadi	A
perilo v vodi. Nekdaj proti večeru sem stopal iz	gozda	po stezi tu navzgor. Prav na vrhu je sedèl mož	A
časih se je nje lučca kakor iskra utrnila sredi	gozda.	Postali so na vrhu, dokler ni lučca popolnoma	A
divjemu petelinu, ki poje na veji spomladi sredi	gozda.	In pri tem ostanem.	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani