gozda (401-500)

Gorjancev in Adrijanskega morja, do Trnovskega	gozda	in Razjarjene grape.Sam kralj Matjaž se je prebudil	A
drugega razložiti, kakor da se je tik ob robu	gozda	nekaj premikalo in premetavalo.Podnevi bi pohitel	A
negibno v drevaku in čakal. Veter je vlekel od	gozda	proti njemu.Zver ga ne bo tako brž zavohala	A
lesnike in obstali pod skalami še vedno v sredi	gozda.	Sivi Volk se je začel razgledovati.	A
včasih prav zares podobna koščku neba. Ob robu	gozda,	pod košato bukvijo, pa so stali v senci Bela	A
naravnost čez vrt in čez njive, kjer je najbliže do	gozda.	Strmeča je gledala ona za njim, kaj je vse to	A
pritekel, skril se je bil Nande že v goščo nizkega	gozda	in stric se je upehan vračal. »Kaj mu hoče stric	A
Telečnjakar, ki je peljal jelove hlode iz kolovškega	gozda,	in ga ustavil, kričeč: »Blaža so ubili, gospod	A
Radomljah udarilo je zaporedoma enajsto uro. Do	gozda	šla je deklica urno venomer.A tu je postajala	A
radovedna na pragu poslušala. Tam od bližnjega	gozda	se je kmalu čulo ukanje, enkrat, dvakrat, potem	A
tedaj je Slemenice imel za hribom. Tam na robu	gozda	se uleže znak v senco, natlači v drugo tobaka	A
razgovor dal, preplul poljano in se usedel sredi	gozda	na visoko smreko. Pol streljaja daleč je stal	A
jezen rekel, naj ga drevi vrh Skal na koncu	gozda	počaka.Kaj mu je imel povedati, to mu ni bilo	A
bili pustili, da bi se bil rodil v resi sredi	gozda	in tam umrl.« Jurcu, ki ni bil napačen mož prav	A
pravdi je prišlo tako, da prevzemó kmetje del	gozda	od Dolgojelšja do Sive peči v last, kar je sicer	A
Ker je bilo že iz Volčjaka precej daleč do	gozda,	odreka Lisec naravnost, da take daljave hoditi	A
po navadi. Ker je bil svojega pomagača že iz	gozda	na pošto poslal, nosil je sam, kar je imel s	A
Nekega dne, ko se Lisec vrača z Lovšem iz	gozda,	začne ta pripovedovati: »Gospod, jaz sem tak	A
fantaziji. Podgan imamo pač mnogo in sove hodijo iz	gozda	pogosto neprijetno pesem pet nam pred okno;	A
skrivnost prve ljubezni. Gori v vinogradu pak je iz	gozda	stopil precej po odhodu naših ljubimcev stari	A
mlada žena z okna posamnega jezdeca, prišlega iz	gozda.	V mraku ga od daleč ni mogla razločiti.	A
Turjačanom zavoljo spašnika in z Apfaltrerjem zavoljo	gozda	in ohribja.Veš, da prepira in pravde ni bilo	A
dne popoldne se je vračal graščak iz svojega	gozda.	Na robu tam je postal ter ogledoval obrezano	A
namreč, da se ob jasnem soncu zverjad ne upa iz	gozda	in na plano: »Lastovice visoko letajo; lepo	A
tako daleč na sečo, da je bila že čisto blizu	gozda	na oni strani. Togotno je renčal medved na hrbtu	A
sam večkrat videl švigati volka čez cesto iz	gozda	v gozd. Pot v Tržič je Marko dobro poznal; jo	A
naglem dirjanju. Čez kake pol ure pride iz	gozda.	Razgled čez polje se mu precej daleč odpre.	A
Medtem oni možje tiho koračijo skozi vinograde do	gozda	in potem med drevjem proti potu.Sneg je bil	A
Dolgo ga ni, kaj je to! Mesec že vzhaja izza	gozda.	Čas je.	A
jih je, naj si poišče drugega. Tako pride do	gozda.	Več majhnih ognjev je že od daleč videl, zato	A
stali, ko pride štirinajst mož iz bližnjega	gozda	brez orožja.Bili so Bavarci.	A
zopet svoja konja za uzdo in grem iz hojevega	gozda	proti mostu.Strašen pogled!	A
samo štirje kozaki na konjih iz bližnjega	gozda.	Vrsta se pretrga, nekaj jih je bežalo nazaj	A
mišljenja ni bil zmožen. Prišla sta blizu izhoda iz	gozda	in od tam tudi ni bilo več daleč do podnožja	A
bil, tako je bil izpremenjen; dospela sta iz	gozda,	pa on si ni upal več ponuditi ji roke.Nekako	A
kozo pasla ali pa kakšno suho vejo vlekla iz	gozda	‒ kjer je doktor meril svoj pot. Nekega večera	A
družbe tega prizora niso opazili. Doli na robu	gozda	je bilo čuti že njihovo veselo govorjenje, ko	A
pa sta stala sedaj sama v temni senci mladega	gozda,	tihega in dehtečega, kakršen se kaže le na jasni	A
morda vi bili; dejala je, da ste jo spremili iz	gozda	do tu dol pod grad; pa kje je vendar Olga?«	A
plano med njive, stala so še košata drevesa kraj	gozda.	Tu je objel še enkrat deklico.	A
glavi in daleč tam v zakotju širnega grajskega	gozda	vrgel se je na rosni, mokri mah ter skušal mirneje	A
gostih kitah preko ramen. Tako je dospela do	gozda,	ki se je, na tej strani gradiča počenši, raztezal	A
beroč je stopala počasi naprej po stezi. Do	gozda	prišedši, zavila je na levo v hladno, zatišno	A
podolgasto travino, ki se je razprostirala sredi	gozda.	Nenavaden prizor odpre se tukaj njenim očem	A
srečal moža, ko se je vračal s sekiro na rami iz	gozda.	Pri potoku je postal in gledal s svojim temnim	A
in glasen bičev pok je odmeval od nasprotnega	gozda;	potem je zaukal na glas in iz celih prsi ‒ ju	A
za sinom, dokler ni utonil v senci bukovega	gozda.	Strojin je stopil k njemu: »Kar sami z balo?	A
dolgimi koraki kar požiral razdaljo do svojega	gozda,	dokler ni čisto razločno zaslišal švistenja	A
se je, ko je pomislil na hlode iz Bajžljevega	gozda	pod planino, skoraj žal mu je bilo, da je posekal	A
proti njej in prideta do samotne hiše sredi	gozda.	V hišo stopivši jo najdeta prazno.	A
kratkem, a prijaznem toku v »véliko vodó«. Lep kos	gozda	ob straneh bil je imovina gospoda Mirodolskega	A
zdaj z očetom ali pa so bili vsi skupaj. Sredi	gozda	je bila prijazna senožet; gospod Mirodolski	A
slabo uglajeni stezi preko gostega smrekovega	gozda.	Ni ga motilo, da so se mu noge, trudne ali nemarne	A
Strah ga ni bilo; vse je kazalo, da je mož vajen	gozda	in noči.Tudi ni vedel, zakaj bi se bal; zlato	A
tako zapuščena, tako nesrečna! Iz samotnega	gozda,	kjer je bivala kakor zakleta kraljična v starih	A
to? Kosa se mu ustavi, osupnjen posluša, iz	gozda	nad njim pesem doni, pesem tako sladka, tako	A
Prijazna svetloba ju je objela, ko sta stopila iz	gozda.	»Zbogom, Marko, zdaj me ni treba več	A
prijateljici zapustili vas. Kolovozni pot tik	gozda	na desni strani ju je peljal po prijazni dolini	A
zopet proti domu. Pri prelazu, kjer je konec	gozda	in se začenjajo vrtje z gredicami in sadnim	A
čuvaj, stari Sultan. Ko se prikaže Metka iz	gozda,	kakor blisk plane kvišku in jo pozdravlja z	A
Prijeten sprehod! Iz	gozda	me je pozdravljalo večerno ptičje petje, na	A
z obraza. A ko prideta do samotnega nočnega	gozda,	skozi katerega ti je iti ustavi se plaho, gleda	A
pridruži divji mož, spremi ga molče do konca	gozda	in izgine.Tako je spremljal odslej vsakikrat	A
gledali in vprašali: »Kje imaš kaj vej iz svojega	gozda,	kje potico iz svoje peči, kje vino iz svojega	A
na pokopališče, ki je stalo sredi polja. Iz	gozda	se je oglašal zapoznel kos in drobolel veselo	A
je že vstala. Veš, pa pojdem z njo tja do	gozda,	da ji ne bo žalostno in hudo.A mati ne sme tega	A
in če je ne bodo preveč bolele nožice. A do	gozda	pojde gotovo.Do gozda pa je daleč, in prav je	A
A do gozda pojde gotovo. Do	gozda	pa je daleč, in prav je storila, da si je obula	A
in se napravila, da te pojdeva spremljat do	gozda.	O, Jerica, ne hodi stran!	A
smeva s Tinko spremljati Jerico? Veste, samo do	gozda	...Ali smeva, mati?«	A
sonce še tako silno. . / . / stran 37 . / Kraj	gozda	so se ustavili.Jerica je segla Tinki v roko	A
ptičic ni bilo od nikoder. Molčale so nekje sredi	gozda,	pa so poslušale.Samo samotna sinica je čebljala	A
rekla Jerica. »Veš, pot k teti Nežari drži mimo	gozda,	kjer dela oče.Pa stopim k njemu in se poslovim	A
oba, ker sta vedela dobro, da so zašli sredi	gozda.	Naprej ne znajo, pa tudi nazaj ne.	A
prigovarjala Jerica. »Glej, saj bomo kmalu iz	gozda.	Lepo bomo počivali in potem se vrnemo domov	A
nad sabo. Saj so vedeli, da je konec strašnega	gozda	in da bodo v nekaj trenutkih videli daleč okrog	A
daleč ne more biti do prave poti. Samo košček	gozda	in dva strma, visoka jarka, kjer se peni gorski	A
iz Kekčeve piščalke. Sedi Kekec nekje sredi	gozda,	pa piska lepo pesemco ...O, resnično ‒ Jerica	A
živa bratec in sestrica. Tam doli nekje sredi	gozda	sedita zdaj, pa čakata na Jerico.O, kar naglo	A
govoril uporno. »Kakor hitro pridem iz tega	gozda,	se odpočijem.Potem pa jo nesem naprej ‒ naravnost	A
skoraj v tek, zakaj zaslutil je, da je konec	gozda	in hude poti. In resnično ‒ čez nekaj trenutkov	A
prisluhnil, če bi se nemara kaj zganilo sredi	gozda.	Zazdelo se mu je, da čuje od nekod daleč glas	A
Saj ni nič hudega. Samo tri srne so prišle iz	gozda.	Gledajo naju in se naju bojijo ...	A
kmalu je bilo konec lahke poti. Onkraj borovega	gozda	je prišel med gladke skale, ki so se vzpenjale	A
da so vse veverice pobegnile preplašene iz	gozda	...Škoda, da ga nisem videl in slišal, ko je krevsal	A
zagorski dolinici in sem iz bližnjega smrekovega	gozda	je že prihajalo glasno in veselo ptičje petje	A
njen strah je ni varal. Kar hipoma je stopil iz	gozda	Bedanec.Na vrv je imel navezanega Kekca in ga	A
pesmi. A tisto petje je privabilo Bedanca iz	gozda.	Ves srdit je pritekel Bedanec h Kekcu.	A
strašni Bedanec in ga je zakopal nekje sredi	gozda.	Pa je zdaj Kekec mrtev in nikoli več ne bo igral	A
jadikovanje, če je mrtva! Spraviti jo moram iz	gozda.	Tu bi jo pojedli jastrebi.	A
daljave se je čulo pritajeno šumenje smrekovega	gozda	in tu in tam se je razleglo zateglo lisjakovo	A
iti tja na visoke gore in so se že zbrali kraj	gozda.	Toda tedaj so se domislili hude Pehte, ki stanuje	A
Pa kdo jih je tako preplašil? Iz	gozda	so pritekli, naravnost iz gozda. Nemara so	A
preplašil? Iz gozda so pritekli, naravnost iz	gozda.	Nemara so videli lisjaka, ki je ravno ukradel	A
sem te v gozdu, pa sem mislila, da poje kraj	gozda	škrjanček.Pridem gledat ‒ na, pa vidim, da Mojca	A
ženska. »In ravno ta pesem me je privabila iz	gozda.	Hm, Kekec si je izmislil to pesem.	A
gresta po drugi poti in da prideta kmalu iz	gozda.	Tudi ženska ni izpregovorila besedice.	A
vila vedno bolj strmo navkreber. Smrekovega	gozda	ni bilo več in okrog so rasli samo še pokvečeni	A
Sam sem vdrl v kočo, ker sem bil slišal kraj	gozda	tvoj glas.Pa sem prišel, da te rešim in te povedem	A
tiste črne, skrivnostne noči sredi samotnega	gozda.	Vedno bolj sta se bližala dolini, a vedno bolj	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani