Takrat se je na bolniški postelji poročil s svojo izvoljenko, učiteljico v domači občini, ki je želela poroke, da bi mu kot bolniška strežnica mogla olajšati zadnje dneve njegovega trpljenja, saj ozdravljenja ni pričakovala ne mati, ne ona, pa tudi on sam ne več. S podvojeno skrbno strežbo se je mlademu možu začelo obračati na bolje; po zdravniškem nasvetu je odšel k znancem na Gorenjsko, kjer je čez poletje bival sam z ženico sredi gozda. Tam se je zdravstveno okrepil in pripravil za izpite, ki jih je konec leta napravil in pričel kot odvetniški pripravnik svoj poklic.