nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
In velika sreča bo, če ga bo, takšnega, kakršen je, sploh še hotel videti njegov stric, baron Windisch. Cast in slava nista bili več meglice, ki so lebdele nad jezerom, za oknom, v katero tudi ni hotel pogledati, da v njem ne bi uzrl tiste spake z raztrganim in prevezanim obrazom, spake, ki je bila nekoč on sam. Ko bi stopil k oknu, ko bi ga odprl, bi videl, da se hiši približuje samotni človek, stopil je iz gozda in za hip zastal na obronku, potem je počasi nadaljeval pot, z dolgim bodalom za pasom, jelen, ki je bil nekoč koštrun, da bi našel koštruna, ki je bil nekoč jelen.
Windisch je pomislil, da bi bilo dobro imeti ob sebi nekoga, ki ni vojak, nekoga, ki ni ranjenec kakor on sam, nekoga, ki ga niso zapustili, kakor so vsi zapustili njega v tej prazni kmečki hiši ob jezeru, da bi se potem nekoč privlekel za njimi.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani