nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
A ni mogel, že dolgo je bil brez sna, brat Simon, nekoč pater Simon, zdaj samo še Simon Lovrenc, romar na poti v Kelmorajn, za ljudstvom, ki se je sedmo leto dvignilo in odšlo na daljno pot. Zjutraj, na gozdnem obronku bi bilo lepo zaspati, s pogledom na bele, zasnežene hribe v daljavi, v toploti bližnjega pomladanskega polja, v varstvu gozda za sabo, a vedel je, da sna ne bo, kakor ga ni bilo minulo noč, kakor ga ni bilo mnoge mnoge druge noči v njegovem življenju, nemara vse noči od takrat, ko so jih vkrcali na portugalsko ladjo in je noč za nočjo bruhal od morske bolezni, molil od obupa in v vročici preklinjal od jeze, ker je bilo treba oditi, ker je bilo treba vse v misijonih pustiti za seboj, ne samo zidove in ljudi in dobre Gvaraníje, tudi grobove svojih bratov v Jezusu, vse, vse svoje življenje, vse smrti svojih edinih bližnjih. Ne bo sna, ker ga je izgubil na galjotski ladji, v umazani in divji Lizboni, kjer je vsako noč poslušal prepire
pijanih mornarjev in njihovih žensk ter gledal zvezde nad oceanom, kajti umazano bivališče, ki so mu ga dodelili, je imelo raztrgano streho, kadar je deževalo, ga je namočilo, kadar je grelo sonce, ga je posušilo.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani