nova beseda
iz Slovenije
Drago Jančar: Katarina, pav in jezuit, poved v sobesedilu:
Tudi kadar je moral za kuharjem zdrgniti lonce, je ubogal brez ugovora, klečal je v svoji sobi, ne da bi mu kdo ukazal, molil je in se kesal, ker se je prejšnji dan pred vsemi hvalil, da je najboljši v latinski gramatiki, sam pri sebi je moral vedeti, ali je odločen in pripravljen sprejeti in z milostjo božjo potrpežljivo prenašati vsako krivico, zasramovanje in zasmeh, kakor je vsako krivico in vsako njegovo delo prenašal tisti stari človek, ki je bil nekoč njegov oče. Ko je s krpo v oteklih in rdečih rokah sredi mrzle zime pomival tla v kapeli Frančiška Ksaverija, je prisilil svoje misli, da se niso vzpele čez hribe za mestom, da se niso spustile v turjaške soteske in tam srečale očeta, ki je imel prav take roke, ko je prav takrat vlačil les iz zimskega gozda. Kar je počel tisti človek, ki je bil nekoč njegov oče, ni imelo nobenega smisla, kar je počel sam, na kolenih, je bila vzgoja srca in vzgoja volje, ki bo služila visokemu namenu, ki mu že
služi, četudi s krpo na mrzlih tleh, razlika je bila velikanska.
Nova poizvedba
Pripombe
Na vrh strani