ker (1.301-1.400)

trebuh. Nekdo je počenil in si objel kolena,	ker	pa mu ostra sapa pljuska v hrbet in se ne more	A
upognil nadnjo. Dosti pa jih ne more stati,	ker	so s capami slekli s sebe poslednjo moč, zato	A
Tempo!	Ker	zdaj so se odprla vrata in na plano butne topla	A
Tempo! A zdaj je vpitje odveč,	ker	je beli in gorki oblak neudržana vaba za begajoče	A
medtem posadil staro okostje kar na stolček,	ker	mu drugače ne more priti do živega.Daj, stari	A
na tlak, ležijo tam že tudi drugi na hrbtu.	Ker	zdaj so se izpod stropa sprožili curki in gozd	A
toplota, vendar še velik. In hitijo se militi,	ker	v koraku ne peče več; samó tistim, ki ležijo	A
da mahajo z belimi prtiči ležečim v pozdrav,	ker	tokrat oni sami še niso na vrsti.A v resnici	A
hitro steče po stopnišču navkreber. Tempo tempo,	ker	bikovka zacvrči na pravkar umiti koži in samó	A
zdaj oglaša nizko spodaj, tukaj ob tej baraki,	ker	razkropljeni trop je že na prvem in drugem in	A
tistih dekletih. In skušam se preriti do vrat,	ker	zdaj me množica moti, njegov glas me moti, a	A
terasi in belo sinjemu nebu. In takó je prav,	ker	ne želim si pogovora, ne besed ne ljudi.Vendar	A
je; obenem me je tista lagodnost pomirjala,	ker	mi je potrjevala resnico o obupno lenem ritmu	A
pod avtomobilskim kolesom. Res, krivičen sem,	ker	njeno vprašanje ob razklenjenih ustih železne	A
kovinasti goltanec ne bi približal. Krivičen sem,	ker	ne upoštevam, da vsem tem številnim ljudem zlo	A
tudi moj korak takó nemiren prav zavoljo tega,	ker	se mi potopljene podobe prikazujejo premalo	A
balinčastih lobanj. Samó njegov obraz je bil obrit,	ker	sem nekje staknil žiletko in mu s težavo ostrgal	A
Videl sem ga, kakó je nepopravljivo užaljen,	ker	sem bil zmeraj veder, ko sem prišel k njemu	A
nad morjem; in bil sem zadet v živo tudi zato,	ker	sem zares do zadnjega upal, da se bo Ivo kljub	A
sem mu, da bi se; živo sem mu želel tudi zato,	ker	je s svojim mirnim nasmeškom in s svojim značajem	A
verjel, da se bo moja želja uresničila tudi zato,	ker	je bil deležen moje skrbi in naklonjenosti.	A
Saj, a takrat nisem pomislil na sulfamide,	ker	ni od začetka menda niti Leif vedel, kaj je	A
Sam sem. V senci, ki je topla,	ker	so onkraj barake in na njenem desnem koncu julijski	A
je bil poleti bežen pogled tja dol zdravilen,	ker	na dnu tesnì se je belil trikotni vogal nizke	A
ne bi z ranjeno, razpadajočo mislijo škodil.	Ker	terase po pobočju so bile zmeraj isti vinogradi	A
Drugi so polegli v prah. Gotovo, tudi zato,	ker	je bilo klopi malo, a predvsem se je telo zleknilo	A
je bil kajpada videti zelo malo vznemirjen,	ker	kot nordijski človek ne kaže na zunaj svojih	A
rdečem trikotniku na prsih veliko začetnico I,	ker	je bil pač ujet kot italijanski državljan, slovenski	A
Pri Tomažu pa ne, njegova igrivost ne zatone,	ker	jo ves čas varuje, jo neguje in me z njo nepretrgoma	A
dvoje nasmejanih oči, ki so me čakale. Res,	ker	zanj ni veljal noben ugovor, kaj ugovor, nobene	A
kopala v nji, plavala v nji. A ne bi smel, Tomaž,	ker	gre pravkar nosilnica mimo ležišč, smrt je ljubosumna	A
človek res za trenutek zresnil, a samó zato,	ker	ga je zaskrbelo, da me ni s čim užalil; ko pa	A
kakor da že vnaprej vé. A hití tudi zato,	ker	teles noče biti konca.Takó zdaj šiva, zabada	A
Vendar je bila zdaj tišina molk brez ljudi,	ker	so bila lesena bivališča osamljena, razen najnižje	A
iz Padrič, ki so ga morali prinesti na apel,	ker	je še dihal, a so mu črtaste hlače zlezle na	A
lakota še ni izsesala in bodo vztrajale do konca,	ker	jih debela kost varuje pred sušo, ki izmoz ga	A
rami. Davaj! je vzkliknil, skoraj nejevoljen,	ker	sem stal, kakor da počivam, medtem ko je bil	A
preteče zavoljo svoje nenavadnosti in zato,	ker	je prihajalo s steze, ki je bila zmeraj samotna	A
hočejo ujeti nevidne mušice, a se jim ne posreči,	ker	zavoljo tresljajev preveč poplesujejo. In je	A
Albertom v kotu, in komaj da sva se razumela,	ker	so naju godci preglašali.Paul s trobento.	A
jih vozimo s sabo. Kako? je zdaj on vprašal,	ker	je bil Paul takó divje zatrobil, da nas je oplazil	A
planinsko noč. Pa je seveda igral sam sebi,	ker	po barakah so telesa hitro legla, da bi v omotičnem	A
okostnjak še daljši, posebno če je bil norveški,	ker	francoski in slovenski ljudje po navadi niso	A
začeti znova raztovarjati, a da bo šlo teže,	ker	se ne bodo premikali ne tisti, ki so jih vozili	A
sem si takrat rekel, prav zato je Paul tak,	ker	vé.In kakor da je odgovoril moji misli, je tedaj	A
odhitel v barako, a pred vhodom sem zadržal korak,	ker	sem se bal, da bo odkritje prehudo, in hkrati	A
čakam, naj se zgodi do konca, kar se dogaja.	Ker	mislil sem si, da zdravnik sam najbolje vé,	A
kljuko, so se vrata odprla samó za ozko režo,	ker	jih je hitro neko stopálo zadržalo od znotraj	A
morem v svojo sobo, a obenem mi je bilo žal,	ker	bosta zdravnik in bolničar vedela, da slutim	A
zgodilo. Okleval sem, ali naj se uprem v vrata,	ker	nisem vedel, če morebiti zdravnik ne ravna zelo	A
umoru. Še zmeraj je bila v meni zavest krivde,	ker	sem bil pasivna, neodločna priča, a zdaj sem	A
kraja pomiri. Vsekakor sem bil tako razklan,	ker	nisem mogel sprejeti zdravnikovega značaja.	A
pa sem bil ob ugašajočem dihanju malega zato,	ker,	če bi bilo zdravniku uspelo, bi se moj dvom	A
neodločen, kakor zmeraj, ko o nečem nisem prepričan.	Ker	skoraj nobenega dvoma ni, da je imel zdravnik	A
smo bili bolničarji glasni. Spodbujali smo se,	ker	nas je bilo malo; tako je tisti, ki je bil močnejši	A
na zdravnika, a tudi to je bil samó preblisk,	ker	smo tedaj tovorili na vrh vsega še obveze v	A
Šofer pa je kar naprej trobil, ves nestrpen,	ker	smo čakali samó na Vasko in na tistega, ki je	A
odšli in je zažvenknila šipa tam gori v stolpu,	ker	je stražar menda usekal kar s strojnico po nji	A
se predvsem uprl samovoljnosti, posebno še,	ker	je bil tudi bolničar zraven; nekaj brezobzirno	A
preslišal valujočo tožbo in da ne bi prešla vame,	ker	smrt je treba zmeraj znova odmišljati, če nočemo	A
potem na postaji ni bilo lahko ostati skupaj,	ker	nas je kričanje napadlo z vseh smeri. V Harzungenu	A
secirno mizo. Takó se je vsaj človeku zdelo,	ker	čeprav je bilo petindvajset ali trideset vagonov	A
mej. To spremembo je gotovo čutil tudi Janoš,	ker	je kljub nočnemu delu skočil z voza čil in gibčen	A
izbrali zaprt voz. Pomagaj mi, je rekel Janoš,	ker	pred vozom je stal mali Poljaček in z dlanjo	A
petnajstleten, z obrito glavico, ves bled in zelen,	ker	ni pet dni in šest noči nič jedel.Ko so poprej	A
poprej streljali esesovci, je bilo zavoljo tega,	ker	so iz naših voz suhci stekli k vozu, ki je sameval	A
potrebno orodje. Pa tudi Janoš mi je bil všeč,	ker	je bil ves drugačen kakor v taborišču, nič več	A
rekel, naj se pazi, a je bil tudi v zadregi,	ker	ni bil pripravljen na tak napad; nekaj pa tudi	A
pripravljen na tak napad; nekaj pa tudi zato,	ker	je bilo razmerju, ki so ga imeli esesovci do	A
rekel, ko sem spet legel in se zavil v koc,	ker	me je zeblo in me noge niso hotele držati.Janoš	A
jima ni bilo med nami, o tem ni bilo dvoma,	ker	videti je bilo, da sta novinca v takšnem poslu	A
se je obrita lobanja dotikala dna vagona; in	ker	sem mislil na hlače, ki so se nabrale ob gležnjih	A
njegovi roki pa vijuga bledo rožnatega mesa,	ker	ujetnikov glas ob vratih je še hitro povedal	A
strani, zdaj pa sem vedel, da je bilo to zato,	ker	je sijala iz njega neugnana sila.Saj človek	A
ozrl na Janošev koc, ki je bil tik ob mojem,	ker	je bil Janoš vse dni ležal zraven mene. Kdo	A
je bil z mano takó tovariški. Morebiti zato,	ker	sem ves čas pokašljeval, nekaj pa verjetno zato	A
ves čas pokašljeval, nekaj pa verjetno zato,	ker	sva bila edina slovanska bolničarja.Ne vem,	A
pomislil tudi, da sta vagona ob lokomotivi prazna,	ker	so ponoči pod Janoševim vodstvom zakopali vse	A
morejo odlepiti svojih udov iz polmračnih kotov,	ker	so preslabotni, da bi jim kosti mogle služiti	A
bledim, na smrt obsojenim aprilskim soncem.	Ker	pogin zdaj ni bil več samó v dveh vozovih zraven	A
na katero smo dospeli, posebno pa še zato ne,	ker	so bile straže zdaj spet vpijoči zakonodavci	A
po samoohranitvi, potem je to zavoljo tega,	ker	je delo za človeka predvsem sredstvo, da uide	A
gneča . /\ .. stran 102 . \/ nič ni zanimala,	ker	njene porcelanaste zenice niso več srkale vase	A
reči o drugih stavbah, od katerih so prihajali,	ker	so bile oddaljene, motni valovi hrupa in topega	A
ni bilo več mogoče videti, kakó je z bežečim,	ker	je vogal »bolnišnice« jemal pogled; sodeč po	A
Nekaj koristnega posla pa sem tedaj res imel,	ker	so od nekod prinesli tablete sulfamidov.Kdove	A
takšne bolnik s težavo goltal. Nekaj seveda zato,	ker	so bile oglate, a tudi če trikotnik zdrobiš	A
koliko bodo stegnjena telesa s tem na boljšem,	ker	sulfamid ni nikakršna hrana za dehidrirano protoplazmo	A
oči, in prišel je z njim k meni menda zato,	ker	sem mu dajal menažko mineštre, ki je ostajala	A
zdelo, da me njegova zlomljena mladost obtožuje,	ker	je bilo moje telo pokončno, ker je stalo na	A
mladost obtožuje, ker je bilo moje telo pokončno,	ker	je stalo na nogah.Ne vem.	A
drobtin. Bile so skoraj besede iz onstranstva,	ker	so bile tako nemočne, ko so mi razodevale, da	A
ki sta še poglabljala zavest nemoči. Saj,	ker	ničeva je bila misel, da bi mu mogoče pomagal	A
nesramno oskrunili. Evropski človek je to sprejel,	ker	je kljub visokoletečim frazam v resnici nemaren	A
Nekje zgoraj je zaškripalo in sem se zdrznil,	ker	sem se ustrašil, da se bo cev zrušila na barako	A
žico, zavzele osvobodilne enote. Razumem ga,	ker	tudi v meni se nekaj zgane nekje nizko v grlu	A
radoživost. Bilo je, kakor da se rahlo dolgočasi,	ker	je prišel navzdol po tako pustih stopnicah,	A
žokanje lesenih cokel je bolj trdo in votlo, a	ker	so tudi noge obiskovalcev številne, se trenje	A
vendar bila in je še zmeraj moja. Pravim gmajne,	ker	barak ni več, odstranili so jih, saj je res	A
splošno smo se kar dobro razumeli. Predvsem zato,	ker	se nisem zanimal za notranjo taboriščno politiko	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  801 901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani