Še zmeraj je bila v meni zavest krivde, ker sem bil pasivna, neodločna priča, a zdaj sem ob ustih, ki so se odpirala v zmeraj bolj počasnem ritmu, pomislil, da je človek vendarle dober, če pomaga že suhemu telesu, da se do kraja pomiri. Vsekakor sem bil tako razklan, ker nisem mogel sprejeti zdravnikovega značaja. Slutil sem, da je to storil zato, da bi zmanjšal število tistih, ki jih bo treba prenesti na tovornjak, ne torej iz naklonjenosti do bližnjega, ampak iz organizatorskega računanja o možnostih.