Tedaj sem pogledal izpod koca in videl, da je bil njegov poštarski obraz odkritosrčno prepaden, klobasa v njegovi roki pa vijuga bledo rožnatega mesa, ker ujetnikov glas ob vratih je še hitro povedal, kakó je Janoš kričal, da zavoljo krompirjev ne bodo streljali, in da je kričal tudi še potem, ko je bil že zadet in že na tleh. Da, v taborišču smo gledali nanj po strani, zdaj pa sem vedel, da je bilo to zato, ker je sijala iz njega neugnana sila. Saj človek, ki je takó poln življenja, ves čas drugače čuti na sebi oklep bodeče žice.