ker (1.701-1.800)

rekel, ko da mu je zastavil past; in Maks molči,	ker	zdaj je molk to, kar sergente najbolj ceni.	A
katerega ‚hehe’ vé že odgovor. »Fant nič ne sluti,	ker	se umiva ob štropotajoči vodi. Takrat pa ti	A
rekel Maks. »A ne joči draga, ne bom te ovadil,	ker	si srčkano dekletce, samo malce boš prijazna	A
sedel, ko je slišal, da so se odprla vrata.	Ker	sam dolgo ni mogel priti, sergente Messina je	A
vojašnico, tudi takrat nisem rekel: hočem izostati,	ker	me ona potrebuje.Pustil sem, da je šlo pol ure	A
To je, vem. . /\ .. stran 142 . \/	Ker	to je tisto večno drhtenje pred nenajavljeno	A
opazuješ svoje noge na postelji... Oblečen si,	ker	vsak hip misliš, da boš šel in ti tudi ona pravi	A
Maks prehitel: »Samo to vem, da sem bil srečen,	ker	sem našel neko nalogo, celó vzvišeno nalogo	A
tem početju; in gotovo je tudi sam to občutil,	ker	je spet odsunil krajce jopica in položil komolce	A
želja je nova krivda, najhujša od vseh krivd,	ker	prinesla ti bo večno pogubljenje, če je ne boš	A
se še, iz bojazni, da se ne moreš pomiriti,	ker	nisi izgrebel zadnje korenine.A nič.	A
da te ob vrnitvi domov oddajo v umobolnico,	ker	da nisi pri čisti.Še to.	A
prehodil,« je rekel. »In sprva sem te sovražil,	ker	si grebel v stvari, ki sem jih odslovil za vse	A
pripeljala v tovarno smrti in ki nimajo groba,	ker	se je nad pečjo dim razkadil, njihov pepel pa	A
Snega ni bilo več, a še zmeraj je ostro zeblo,	ker	tisoč metrov nad morjem zebe, tudi ko je sneg	A
metrov nad morjem zebe, tudi ko je sneg skopnel,	ker	so Vogezi prvo gorovje, ob katero zadenejo oblaki	A
paštnu se potem čreda hiti slačiti pred barako,	ker	glas v gneči kriči: »Tempo!Tempo!«, medtem ko	A
njihov glad za obronkom je zmeraj bolj razkačen,	ker	so nosnice mnogoglave zveri pravkar zavohale	A
trebuh; nekdo pa je počenil in si objel kolena, a	ker	mu mrzlobna sapa pljuska v hrbet in se pač ne	A
pa ne morejo stati in so počepnili na culo,	ker	so s capami slekli raz sebe poslednjo moč.	A
napade noč človeški lajež: »Tempo! Tempo!«,	ker	zdaj so se odprla vrata in na plano bežijo hkrati	A
Tempo!« A zdaj je vpitje docela odveč,	ker	je beli topli oblak neudržna vaba za begajoče	A
pa je zdaj posadil staro okostje na stolček,	ker	mu drugače ne more priti do koraka.»Daj, stari	A
na tlak, ležijo tam že tudi drugi na hrbtu,	ker	zdaj so se sprožili curki izpod stropa in gozd	A
vznak na cementu, kriki nič več ne pomenijo,	ker	razklepa njihova usta zelo počasen ritem; ko	A
Tempo!«	Ker	tudi zanje mora veljati red, in takó tisti,	A
je, ko da mahajo v pozdrav z mrtvaškimi prti,	ker	tokrat oni še niso na vrsti.A v resnici ne mislijo	A
resnici ne mislijo na nič drugega kakor na beg,	ker	pravkar so se odprla vrata in teči je treba	A
Tempo!«	Ker	bikovka zacvrči na komaj umiti koži in samo	A
zdaj oglaša krik nizko spodaj ob kopalnici,	ker	razkropljeni trop je že na prvem paštnu in je	A
butaro, ki bi se kot en sam čok upirala mrazu,	ker	takó se mokre cunje še tesneje oklepajo teles	A
dolgina z naočniki, je blokaš lovil pred blokom,	ker	se njegovo izsušeno telo ni več pravočasno zavedalo	A
Saj. A bali so se opoldanskega apela,	ker	so ves dopoldan lezli umazani oblaki čez vrh	A
nad njimi zganile in odšle vsaka v svoj blok,	ker	tedaj bodo iz kuhinje začeli nositi kotle nav	A
šum mokrih cunj, ki se drgnejo ob mokre cunje.	Ker	naliv se pomirja in z dežnimi kapljami, ki jih	A
negotovi, hkrati sproženi naprej in hkrati nemirni,	ker	imajo pred sabo prav takšno vrsto, ki stoji	A
žrela vulkana. In oči strmijo v vrsto nad njimi,	ker	hrbti so se uravnali, kakor so se uravnali tudi	A
ki vrh hriba kljuje kosti lesene lobanje.	Ker	spet je slišati tope udarce. Nazadnje so se	A
morali sneti; zato da je takó dolgo trajalo,	ker	so ga obesili drugič.In v prostoru je zmeraj	A
meglo iz velike daljave prihajalo odpuščanje,	ker	jim je vodena jed dobra takó topla in para takó	A
terasah. A zdaj je ta tišina molk brez ljudi,	ker	so barake prazne, razen tiste najnižje na levo	A
poštar iz Padrič, ki so ga prinesli na apel,	ker	je bil še živ, črtaste hlače pa so mu bile zlezle	A
lenari, a vendar obziren, saj mu pomaga zato,	ker	hoče pomagati, ni nosač.Pa tudi vé, da ga ima	A
rezko, preteče valovanje, in to toliko bolj,	ker	je bila pot, ki se vzpenja za barakami na levo	A
Albertom v kotu in komaj da sta se razumela,	ker	so ju godci preglašali.Paul s trobento, Pierre	A
Pa harmonikaš.	Ker	zares noro igrajo in se nočejo in nočejo utruditi	A
planinsko noč; a sam sebi je godel, orkester,	ker	po barakah so telesa hitro legla, da bi v omotičnem	A
okostnjak še daljši, posebno če je bil norveški,	ker	francoski in slovenski ljudje niso takó dolginasti	A
orkester na prazni terasi pod noč, toliko bolj,	ker	je z mrakom zmeraj prišel kakšen transport,	A
zavezniška letala so jih bombardirala na postaji,	ker	niso vedela, da so v tistem vlaku. V taborišču	A
presunljivi glasovi; nenavadni glasovi predvsem zato,	ker	če je esman vodil kakšno skupino v kopalnico	A
raztovarjanjem, a bo pravzaprav vse še težje,	ker	se ne bodo več premikali ne tisti, ki so jih	A
Seneta in njegov obraz je samo na pol pomirjen,	ker	morebiti se bodo kje zamešali papirji, ki jih	A
čeprav je nekoliko tudi razumljivo, da je takšen,	ker	valovijo polja pred njim in pljuskajo jesenske	A
bližal poldan. Oni pa so imeli polne roke dela,	ker	je bil vlak neverjetno dolg, njih bolničarjev	A
morebiti nekoliko manj, če niso takó stisnjeni,	ker	že šesti dan ni drobtinice za pod zob in za	A
. stran 180 . \/ Polne roke dela so imeli,	ker	so se tisti s flegmonami in bulami zaradi razredčenih	A
protiletalskimi strojnicami. Postaje ni bilo videti,	ker	so jih spet zapeljali nekoliko ven, a mórala	A
pomešan z vodo, poživlja vero v preživetje;	ker	transport tava od kraja v kraj in brezglavo	A
ljubosumja nad taboriškim poginom. In to toliko bolj,	ker	je takrat lezlo z voza dolgo okostje in se oprijemalo	A
misli, da se sloki podčastnik gotovo čudi njemu,	ker	opravlja ta posel preprosto, kakor on preprosto	A
tovariško je naše razmerje do smrti, posebno	ker	ni pred vstopom v krematorijski svet nihče izmed	A
ovojem. Potem je prenesel svoje reči v voz,	ker	so bili vsi že končali s prevezovanjem in je	A
In takó se je skobacal v svoj kót na vozu,	ker	je zeblo in je pokašljeval in je najrajši čemel	A
Nekomu ga mora dati, si misli, tudi zato,	ker	se mu zdi, da mu ga je plavolasi poslal iz spoštovanja	A
školjev in do še deviškega morja. A prav zato,	ker	se je ta gotovost takó brez konca razraščala	A
nogo,« je rekel. A tudi on se je smehljal,	ker	v resnici je bila povsod samo tiha nedeljska	A
močjo vanjo; in v očeh se ji utrinja radost,	ker	se on prav takó ponarejeno posmehuje njeni ponarejeni	A
»Ne,« je rekel.	Ker	skala je bila samo tresknila v polico in zdaj	A
koraki pa niso bili nič resni. Ne morejo biti,	ker	tudi njene noge niso nič ženske noge. En meter	A
nekakšnem zavodu in komaj čaka prazničnega dne,	ker	bo prišel kot varuh ponjo.Ker se ob njem lahko	A
prazničnega dne, ker bo prišel kot varuh ponjo.	Ker	se ob njem lahko nasmeje in naigra po mili volji	A
je njegova površina pokrita z voljnim snegom.	Ker	sonce je belo na morski gladini daleč proč,	A
vidi dečkov gib, samo na pol ugane ga, seveda,	ker	ne sme obrniti glave! Kje neki, saj je tam najhujši	A
neobvezni postaji hladno rekel: -Zdaj ustavite,	ker	bom izstopil. In je rekel ‚srečno’ in izstopil	A
bolj močan val groze. In to prav gotovo zato,	ker	se je zdaj najprej vdala toploti in iskrenosti	A
Kar tako. Morda zato,	ker	ona mirno leži in je ravna z gmajno.Ko da je	A
je ob njem, a njemu je, ko da jo pričakuje,	ker	bo od nekod prišla, če bo prišla.Od nekod daleč	A
Dečki pa so se režali in jaz sem jih sovražila,	ker	so podrli kočo našim dečkom.Tam zraven pa je	A
so se in mu prigovarjali, on pa se je jezil,	ker	nisem bila mirna in sem ga tepla.« Popravila	A
vrgli na površino. A zdaj ga ne vidi, morja,	ker	negibno leži vznak.V škrlatnem požaru mu je	A
vse navzdol po brežini do morja. A prav zato,	ker	se ta gotovost takó brez konca razrašča v njem	A
se je premaknila na mestu, ko da je nestrpna,	ker	ni sama in ne more odhiteti proč od njega.	A
temnel; samo nizko na obzorju je morje še gorelo,	ker	se ga je dotikala in se raztapljala v njem kepa	A
Ne bodi otročji!« je odgovorila; tikata se,	ker	sta hodila skupaj na trgovsko akademijo. »Zmeraj	A
vojske. Ampak, ali ne moremo ponoreti od veselja,	ker	je spet vzcvetela svoboda?« »Ali je kdo kaj	A
okoli sebe, čudovito, da smo lahko nerazsodni,	ker	smo pokončali zebrasto smrt?« A molčala je in	A
porazno gotovost, da se je zagnal v zgrešeno smer;	ker	zdaj, ta hip, se kot v razodetju zaveda, da	A
sreča zdravnik v filmu. Toliko bolj izredno,	ker	je ta morski večer jasen, medtem ko je tam ob	A
kraj, odkoder bi ta pesem o morju prišla. Saj,	ker	bi bila skladba o morju.Symphonie marine.	A
In zdaj je res najbolj primeren trenutek,	ker	sem ves pripravljen na to, si misli.Deklè!	A
je gotovo iz tistih hiš. A ne jezi se zato,	ker	bi bila iz njih.Ne, ne zato, ampak ker vse od	A
zato, ker bi bila iz njih. Ne, ne zato, ampak	ker	vse od začetka zasedbe takó oblegajo samo dolarje	A
dopovedujejo, štejejo tisočake, odštevajo in se jezijo,	ker	jo on takó malomarno posluša.Nato na mah zatava	A
bo nagovorila. Pa, nazadnje, še zaradi tega,	ker	je takó odločno pustila tam mornarja samega	A
A vendar ga ni. In ne bi ga hotel najti,	ker	bi svinčnik razveljavil kroženje njenih rok	A
obrežju, si misli, in zdaj godrnja, baraba,	ker	je deklè nemo in samo išče svinčnik, da bi napisala	A
stran 234 . \/ In naslov ulice, predvsem,	ker	mornar najbrž prav zato noče iti, ker hoče prej	A
predvsem, ker mornar najbrž prav zato noče iti,	ker	hoče prej vedeti, kako daleč je tista soba.	A
lokomotiva. Potem so njena kolesa votlo zagrmela,	ker	so šla čez Zeleni most. »Tf tf - tf tf tf.«	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani