Takó sem čepel ob izsušeni glavi in bil ujet pred podobo rumenih rezin kruha, medtem ko je zavest nemoči v meni stopnjevala brezploden upor in nesmiselno prizadetost, ki sta še poglabljala zavest nemoči. Saj, ker ničeva je bila misel, da bi mu mogoče pomagal, da bi ga mogoče rešil, ko bi bil vedel, da leži na dnu enega izmed voz, mimo katerih sem tolikokrat šel, ko smo obvezovali flegmone, pa ko smo nosili rajnke v vozova ob lokomotivi. Nič bi mu ne imel dati, a ležal bi vsaj v mirnem kotu kakor Janošev mali; odbil bi konico ampuli traubenzuckra in mu zlil sladko tekočino med ustnice.