Gotovo, tudi v drugih se je zaiskrila misel, ki je bila svetla kakor srebrne jate v soncu, a iskra je počasi usahnila v debeli plasti pepela. Pri Tomažu pa ne, njegova igrivost ne zatone, ker jo ves čas varuje, jo neguje in me z njo nepretrgoma obkoljuje. Pravi o mostu, ki sta ga s sinom pognala v zrak, da sta ustavila nemško kolono, in me drži ujetega s svojimi svetlimi punčicami, pa ne kakor hipnotizer, ki me bo premagal, ampak kakor videc, ki hoče, da sem tudi jaz nepremagljiv.