ker (801-900)

soldat. Očka in mam′ca, zahvalim se lepo,	ker	ste mene zredili, učili prav lepo. Naj vam roko	A
vsaka ptička žvrgoli, moje srce je žalostno,	ker	moram vzet′ slovo. Oj, srečno, srečno, hišica	A
Prav luštno je polet′, začenja rž cvetet′,	ker	kar polet′ cveti, jeseni dozori. Po polju se	A
pozdravlja hrib in plan. Škrjanček poje, žvrgoli,	ker	tebe, kmetič, gor budi: »Le vstani in pa pojd	A
kmetič, gor budi: »Le vstani in pa pojd′ kosit,	ker	se že dela svit.« Škrjanček poje, žvrgoli, ker	A
se že dela svit.« Škrjanček poje, žvrgoli,	ker	tebe, kmetič, gor budi: »Le vstani in pa pojd	A
kmetič, gor budi: »Le vstani in pa pojd′ orat,	ker	čas je žito s′jat.« Škrjanček poje, žvrgoli	A
čas je žito s′jat.« Škrjanček poje, žvrgoli,	ker	tebe, dekle, gor budi: »Le vzemi srp pa pojdi	A
dekle, gor budi: »Le vzemi srp pa pojdi žet,	ker	žito zrelo je.« Štirje fantje špilajo Štirje	A
fantovski zbor. »Oj, fantič, kam pa ti greš,	ker	pozna je ur′ca devet?« Če pozno je, men′ nič	A
mi pomaga ta hišca in blagó, kaj mi to nuca,	ker	morem bit′ sam! In tudi ta hišca štir′ okenca	A
cveté, pa še lepši dišé, kako jih bom duhal,	ker	sem le sam! In tudi pred hišco no trtico imam	A
okna opleta, mi vinca obeta, kako ga bom pil,	ker	sem le sam! In tudi pred hišco en vrtič imam	A
kadim: sem videl fantiče, vesele ko tiče, o jej,	ker	jest morem bit′ sam! Preljubi, preljubi ti moj	A
preljubi ti moj Tribušan, kako si ti žalosten,	ker	si le sam! Bi ti hodil k men′ vas, bi mi delal	A
hodil k men′ vas, bi mi delal kratk čas, o jej,	ker	jest morem bit′ sam! [ Tolmin ]	A
gori, mi pa mesec sveti; mene pa srce boli,	ker	moram tu sedeti. Kdor je truden, naj gre spat	A
to pot prežalostno!« »Oj kako bi ga delala,	ker	sem silno žalostna; pa vseglih ga bom nardila	A
poslušaj in več ne poskušaj čez Savco v vas hodit′,	ker	plavat′ ne znaš! Savice sila bo tebe umorila	A
. / . / stran 63 . / Volk je narbolj tulil,	ker	je jagra narbolj ljubil: uju, ju, jujhuhó, jagra	A
dekle, kje si ti doma »Oj dekle, kje si ti doma,	ker	te nobeden ne pozna?« »Jaz sem pa tam doma,	A
te povabil bom.« »Na svatbo tvojo me ne bo,	ker	svatba tvoja čudna bo: ko tebe v prvo kličejo	A
zadosti spala si!« »Nič se nisem še naspala,	ker	sem skrbno premišljala, kdo je žvižgal, kdo	A
nikol več ne bo! Očka in mamca pa jokata se,	ker	vidta fantiče preblečene vse. Preblečeni so	A
Srečen Blažè, kak dobro ti je! Meni pa ne,	ker	nisem Blažè! [ Krško ] Prišel sem tje pod okence	A
vesela Sem lahko vesela, k′ bo jutri nedela,	ker	bo sveti Anton, mojga fanta patron: k′ bom videla	A
žalostno? Sonce zgodaj gori gre, dekleta jokajo,	ker	rade bi ležale, pa vstati morajo. Sonce zgodaj	A
vači, vse to lbezen stri. Kerkol′ s′m hvadu,	ker	sem biv, še take nism nker dobiv, de b′ bva	A
Čeprav se je molčeče jutro že zdavnaj razživelo	Ker	si pripravil copate za zvečer Zemlja je topla	A
in malo bolj grenak je nasmeh Oprosti Marija	ker	se ti zdim podobna Tudi plevel mora biti si	A
sprijaznjena tavam . / . / stran 89 . / Ostajam pesek	Ker	sem rada drobna razgaljenost sredi planote Ker	A
Ker sem rada drobna razgaljenost sredi planote	Ker	ne morem miniti od vročice Odcveteti hočem	A
NOČ JE nora.	Ker	spi brez mene. Jaz pa v črno gledam in štejem	A
Zato bi rada večer.	Ker	je nekaj vmes. SLADKO zmleto obleži klasje	A
Rada slišim, kako ti je, ko me ni.	Ker	je, kot da me ni, ko te ni. Nekaj skupnega imava	A
Ko me neseš v spanje in se le nasmehnem.	Ker	si v meni. Tabletka za živce.	A
OB TEBI me zebe.	Ker	mi je lepo od zime. Ker razmeščam prazne stole	A
Ker mi je lepo od zime.	Ker	razmeščam prazne stole. UJELA sem se v tvoj	A
da se ti je ena zvezdica prepozno izmuznila	Ker	sem pravkar odluščena od sebe Če bi bila	A
/ . / stran 53 . / Tu sem in sem popolna	Ker	nimam meja ker nimam drugega kot svetlobo in	A
. / Tu sem in sem popolna Ker nimam meja	ker	nimam drugega kot svetlobo in modrino in njuno	A
sončni obstoji vselej na nebu Kriknila bom	Ker	hočem zmeraj rumeno svetlobo sončnega smeha	A
haiku verzu, ki ga pa ne upošteva dosledno,	ker	svobodno kipi iz različnih tematskih vrelcev	A
leti preblizu sonca. Pesnica ne strmoglavi,	ker	se zaveda meja živega.Ne vdaja se turobnim molovim	A
in objeti dlan z dlanjo. Če si obmolknila,	ker	gluhi, mimo smo drveli, poj, naj nas zazebe	A
naj nas zazebe glas, samo ne molči, poj zdaj,	ker	zgodba v tebi pesni zlate stavke v nas, ki na	A
rada jutri ‒ a spet ne bom metulj, ne vrtnica ‒	ker	cvet me za metulja ne spozna, metulj pa v meni	A
vseh nas so poti, kjer vsak se včasih izgubi,	ker	krila ga neso, namesto, da bi stopal, plava	A
spet misli, a čutim, da vsaka od njih je odveč,	ker	zdajšnji pogled tvoj ni zame več isti, še je	A
se motiš, le smisla ni več, da o tem govorim,	ker	v tebi ni več moč najti ničesar, kar mislim	A
kar ti govorim, rada ob sebi imela bi tebe,	ker	res le takrat se mi zdi, da živim. LJUBIL SI	A
Vsak v svoji in vsi v isti ‒to je bil problem,	ker	skupna ni bila nam vsem. Če hočeš mirno s kom	A
mimo nas, čeprav vanjo zremo, odpelje se speča,	ker	zanjo še ni pravi čas. Ko se prebujena pred	A
topel val na goli koži poigrava. Lepo je,	ker	nam dano telo je z novim bitjem podeliti, iztisniti	A
razumevanja sebe in pozabljene poti do nas.	Ker	je mi nismo znali poiskati, nas je s pesmimi	A
pod oblake. Brez pomislekov te zvabi vase,	ker	on vabljivo je drugačen, skrivnostno urejen	A
tvoj še na koži nosim, so radosti okamenele,	ker	hrepeneča duša s spomini le sameva. LJUBEZEN	A
A tistih, bolečih, katerih bojiš se ‒še ni!	Ker	morale biti bi izrečene, a niso bile ‒pa boli	A
majhne in pozabljene, še starca z grbo mi je žal,	ker	vem, da kmalu bo zaspal. Ko vzljubim druge,	A
Ena takšnih sledi so moje pesmi. Nastale so,	ker	so morale nastati. Iz njih sem spoznala del	A
meni skloni? Kot Pesem je ednina, se boji,	ker	sem, njegov, obdan z oltarji, s troni. Me varuje	A
in spomin. Se mojih rok držita sol in slad,	ker	s šlemom sem pokljuškim pljuskal Savo, da sem	A
znanjevalec. Kako se to dogodek zame vnema, najbrž,	ker	sem izprašani molčalec. Priziv kolenu, prašnemu	A
sporočilo. kako da me premore tale jezni?	Ker	je on v črni vsoti in število, ki v njem vedrijo	A
odrašča. Primakne kozlovina se strmin, in gre,	ker	celi svet se onečašča. Astral prenese rane in	A
lastnini, v purpur in hermelin kakor v azil.	Ker	pa poletje vsako h kraju gre, spreminjam se	A
Posebno zaupljiv proti gostaču nikoli nisem,	ker	se črnomoder potika vame in moj sramni koder	A
izgubljenec. In vsakomur se posrebre stopala,	ker	nisem starček niti ne dojenec, zapuščam temelje	A
pokoril. Cvetove ciljev, mrzki božji gnev slavim,	ker	mi je gorski bog govoril. Sem bližnjega na svojih	A
v sebi hrepeniš po srečanju, a se ne srečaš,	ker	skrivaš svojo sredico. Lep si, ljubljeni moj	A
nisi sprejel svojega bistva. Sprejmi ljubezen,	ker	ljubezen je božanskost, ljubezen je svoboda	A
Sem te srečala ob rojstvu in boš do smrti?	Ker	tega ne vem, ne morem storiti ničesar ‒ ‒ ne	A
dokler nisem nekega dne izgubila tvojega pogleda,	ker	sem postala njegovo središče. Prst sem, razsuta	A
in stečeš za mano, se nenadoma spet ustaviš,	ker	se ti cilj zazdi nedoločen. Če me zajameš v	A
lastni volji, me še vedno ne moreš zasledovati,	ker	sem tukaj, ker sem vse, sem pod tvojimi nogami	A
še vedno ne moreš zasledovati, ker sem tukaj,	ker	sem vse, sem pod tvojimi nogami, v tvoji duši	A
njihov pogled razpršen, kadar gledajo zato,	ker	gledajo in jih ne zanima, kaj vidijo. Sredi	A
. / Boginja Škoda, da sem tvoja Boginja,	ker	si za moj okus ravno prav nor; zibaj se, torej	A
živijo in ne umrejo in živijo in ne umrejo;	ker	norci vodijo čredo Nekaj točk Kot morje smo	A
Obleci kričečo obleko in ne pokaži jim lica,	ker	ga ne spoznajo. Mirno zaduhaj bližino in ne	A
letaš čez dan, iščeš in iščeš me, a zaman;	ker,	jaz sem kresnica, s črnim prtom pokrita, za	A
plati; če se v črnem zgodi, ni mi mar ‒ takrat,	ker	obrne nekoč ta obraz drugam in vidim drugo,	A
raztresem te po tej zemlji, to je edino, kar zmorem,	ker	čas je v raztrganem svetu. Kraj se z razumom	A
moje telo je tvoja razsežnost, vate se oziram,	ker	sem eno tvojih neštetih oči in živim te, ker	A
ker sem eno tvojih neštetih oči in živim te,	ker	čutim, da je vseeno ‒ ali sem jaz ali sem ti	A
tu, tedaj si tu, večnost postane pomembna le,	ker	jo dihaš. Kolikor si svobodnejši Kolikor si	A
odplavljaš, kar je odsev neznanega in za kar zavest,	ker	je, vzgaja tudi potopljeni vrt. Iz njega kakor	A
kot zemlja tega trenutka, te ne bom odpirala,	ker	si tudi njegov sad in ker čas teče naprej in	A
te ne bom odpirala, ker si tudi njegov sad in	ker	čas teče naprej in je tembolj resničen, čimveč	A
trajalo to stanje, ne vem iz svojega spomina,	ker	se dogodki tistega časa niso vpisali v moje	A
sem prihajal na počitnice domov samozavesten,	ker	nisem bil več sestradan in raztrgan, pač pa	A
že kako pomagal! Po zdravnika pa ne marajo,	ker	vedo, da bi kmalu za njim prišli orožniki v	A
jubljani.« . /\ .. stran 22 . \/ »Mati, ne morem,	ker	se ne smem vtikati v tako nevarne reči!« »Kar	A
cvrtja ali sladkarij. Jaz sem se vina branil,	ker	mi je bilo zoprno.»Na, pa kadi, če ne maraš	A
kmetoval le malo let, zakaj zlezel je v dolgove,	ker	mu kmetija ni hotela nesti, kar je potreboval	A
kjer sem jo prosil, naj pokliče zdravnika,	ker	jaz vendar ne morem prevzeti odgovornosti za	A
glavo povezal; pri očetu je bil opravek zamuden,	ker	je neprestano stokal in pri vsakem gibu presunljivo	A
Ne vem kaj početi z njim; streči mu ne morem,	ker	sem preslabotna, nuditi mu ne morem dosti, ker	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani