Pa hitro jih spet spustijo in polagajo dlani na trebuh, na prsi in spet na trebuh. Nekdo je počenil in si objel kolena, ker pa mu ostra sapa pljuska v hrbet in se ne more obrniti narobe, da bi ga zaščitil, se sproži pokonci in si s hrbti rok zaslanja ledja; njegovo telo se skrivenči v mraku kakor perilo v rokah nevidne perice, ogoljeno teme pa se sunkoma obrne stran od vetra. Vrata so še zmeraj zaprta in v gozdu se začne oglašati sova, kakor da se je nenadoma prebudila v prestrašeni domišljiji otroka, ki se je scela vživel v babičino pravljico.