Čutil sem svojo nemoč in nebogljenost in hkrati sem se zavedel tiste prvinske ranljivosti, ki jo človek globinsko doživi ob pogledu na hladno telo tistega, ki je bil početnik njegovega življenja. Kakor da je bramor pregrizel koreniko, s katero sem se tukaj, sredi pogubnih teras, natihoma povezal s terasami v bregu nad morjem; in bil sem zadet v živo tudi zato, ker sem zares do zadnjega upal, da se bo Ivo kljub vsemu rešil. Želel sem mu, da bi se; živo sem mu želel tudi zato, ker je s svojim mirnim nasmeškom in s svojim značajem stkal takó gosto mrežo prisrčnih vezi med nama.