ko (1.401-1.500)

moža zvolíla bom; ímel bo	ko	peska dnarcov, mene várval	A
pobiral, živel brez skrbi	ko	tič.” “Jaz pa hlače bom	A
prav ne boš.” “Judnja je	ko	satan zvita, kadar boš	A
ljubček! ti si tiček zrel:	ko	železna pride cesta, varij	A
uro daj posledno préd,	ko	gresta pred oltar, Bog	A
od njih ognja vžgane.	Ko	premolkne, ga popraša	A
ako préd moža objamem,	ko	pripelješ Bosnijanko v	A
tisti čas sijale. Bolj	ko	lepa Rozamunda, lepši	A
turške šege in navade;	ko	bila se naučila vseh resnic	A
. / . / stran 50 . /	Ko	v grajski dívnjak je prišla	A
presvítla čast, préd,	ko	de preteče let′ in dan	A
materi pride bolj bolan.	Ko	préd, vsak dan obiskuje	A
bolan. Vsak dan obiskuje,	ko	préd, grob njé, in milo	A
tamkej iskál. In préd,	ko	preteče let′ in dan, do	A
Iz nemškega) Lenora,	ko	se zazorí, iz strašnih	A
bo kriva pekla téga,	ko	umiral bo, prisega.”‒	A
svetlo! Mrlič′ in mi	ko	blisk letmo, domú še danes	A
ženitvanjski raj, nevesto,	ko	objamem, in s sabo v postljo	A
za njima so jo vnele,	ko	ójster piš skoz zrelo	A
Odgrinja se ti postljica!	Ko	blisk leté duhovi, tle	A
kónjika se plajš zdrobi,	ko	capice sežgane. Ni ga	A
‒	Ko	nárbolj iz zvezd je danica	A
odbila je ura in čez,	ko	jela ravnát′ se je Urška	A
dvá sta po pódu zletela,	ko	de bi lahké peretnice	A
noga udar′, plesala sta,	ko	bi ju nosil vihar. To	A
za bas, strun drugih,	ko	plešem, zapoje naj glas	A
omolčale, oblédil je obraz.	Ko	najdejo ga, prazna čutárčica	A
z vesele družbe vstal;	ko	pride tje do gróbov, kjer	A
čutiti je ravno tak gorkó,	ko,	de bilo bi v prsih še	A
. / stran 71 . / Al,	ko	si je zvolila mladenča	A
naprej je živel, manj svet,	ko	razujzdán, umrl je nespovédan	A
spet zájtro ga poglejmo,	ko	mine zor hladan. Hladijo	A
tam pod jasnim nebam,	ko	mine zor hladán, ko vstane	A
nebam, ko mine zor hladán,	ko	vstane drugo sonce, srcé	A
sonce, srcé tako skopni,	ko	beli sneg spomladi, de	A
boljši godel na strune tri,	ko	znal je préd gosti na	A
bolan, in nimám mu dati,	ko	sok neslan.” Bil godec	A
so ga najdli in kako.	Ko	godec skrivnost pogovora	A
spet je godca obraz; on,	ko	Paganín je navadil se	A
suhé nam prijátljam očí,	ko	se spómnimo tebe, ino	A
pisarija Učenec “De zdéj ‒	ko	že na Kranjskem vsak pisari	A
trópi, besed se tujih boj,	ko	hud′ga vraga, ak kos si	A
znajo, pastirji samski,	ko	imena čéde?” Pisar	A
jezik pride, pogovor,	ko	na ušesa več ne bije,	A
na ušesa več ne bije,	ko	zjutrejna megla se v nič	A
zavetje v trumi gosti,	ko	nji podobna stala je pred	A
kratke sanje! zbežale ste,	ko	se je dan zazóril. Modrost	A
Čebelice pušičarjam	Ko	vsaka ni žival lisica	A
svetloba bo gorela še takrat,	ko	bova únstran Haronov′ga	A
tvojega imena. Bolj	ko	Delije, Korine, Cintije	A
prevzetno vihaš nos,	ko	mimo grem. Ak v tebe so	A
ranil tvoj pogled, préd	ko	starost bo Maháon njega	A
noč z veseljam gleda:	ko	se zlatí oblakov truma	A
razgraja piš ob hudi uri,	ko	se tepó valovi, grom udarja	A
prejšnjih časih ostreljena;	ko	spet se strelcov truma	A
plačila do konca dni,	ko	siromak Petrarka. Dovolj	A
teden je; v saboto sveto,	ko	vabi mólit božji grob	A
očetov čistega plamena.	Ko	je stopila v cerkev razsvetljeno	A
so zastale, zbudé se,	ko	spet zarja noč prežene	A
magistrale, glasil se ′z njega,	ko	ne bo več mene, ran mojih	A
Slovencam se prihodnje čase,	ko	mi na zgodnjem gróbu mah	A
kakor ti dekleta zalé,	ko	bodo slišale teh pesem	A
žlahtnega je, žene zale,	ko,	ki budi dih pomladanski	A
so utrjene jih skale,	ko	nekdaj Orfejovih strun	A
so dale rasti nevesélo,	ko	zgodnja roža raste zapeljana	A
vse so se ga polastile.	Ko	v veži je Orest Diane	A
lé temnejši noč stori,	ko	ugasne. Od tud ni več	A
bodo nov cvet bolj veselo	ko	rože, kádar mine zima	A
molitve žlahtnič trde glave,	ko	té začetek, v kteri poje	A
molil ′z misli prave.	Ko	znébil duh se trupla je	A
nobeni Eve hčeri, de préd,	ko	ugásnila smrt moč plamena	A
jóča nje podoba blaga, in	ko	ti že priteče smrtna sraga	A
ki pali, de luna jih	ko	sonce ne razžali, de nenevarna	A
dneva. Brez té moči,	ko	lune žarki zlati, se v	A
ne sili več bolnika.	Ko	je viharjov sila prevelika	A
lévi. Pogled ta bolj jih	ko	goreči lévi, in ko strahovi	A
jih ko goreči lévi, in	ko	strahovi vsi ′z pekla	A
tak govórili v Emoni,	ko	žlobodrali so tam v Babiloni	A
žlobodrali so tam v Babiloni,	ko	bil jim Bog je govorico	A
očíta, koj Apel popravi.	Ko	pride drugi dan spet mož	A
tla ga zimski trešne,	ko	toplo sonce pomladansko	A
zanjga ní pomóči rešne;	ko	spet znebi se gójzd snega	A
klofuta, kdor je prišel,	ko	jaz, pri nji v zamero	A
nespolnjenih sem bolečine,	ko	Črtomír ves up na zemlji	A
strašná slepota je človeka!	Ko	niso meč, sekira in lopata	A
je v črne zemlje krili,	ko	so pod svetlim soncam	A
/ . / stran 155 . /	Ko	svojo moč narbolj vihar	A
de mož za možam pada.	Ko	se neurnik o povodnji	A
vera čez vse draga.	Ko	zor zasije na mrličov	A
prejšnjih dni odkriva,	ko	te vodila ni le stara	A
kranjska nima lepš′ga kraja,	ko	je z okolšno ta, podoba	A
/ Hči Bogomila, lepa	ko	devica, sloveča Hero je	A
žita in novine sadja;	ko	bliža z njimi se devici	A
devici mladi, zadene ga,	ko	se je nármanj nadja, iz	A
kak trese se beseda!	Ko	zarija, ki jasen dan obeta	A
med njima dvema, ki ni,	ko	meni, mu veselje tuje	A
kaplje vroče, objeta sta,	ko	bi bila telesa en′ga,	A
ki ga skriti ni mogoče,	ko	vidi v táko žalost nju	A
podpéra, čolnič leti,	ko	v zraki urna tica. Se	A
otoka sem samotnem kraji,	ko	te je ladja nesla preč	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  901 1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani