ko (1.501-1.600)

ljubezen naji prešla,	ko	val, ki veter ga zažene	A
stran 164 . / Te misli,	ko	odšel si v hude boje,	A
tukaj ljubijo, sklenili.	Ko	šla domú sem z družbo	A
je tisto noč ohranil,	ko	ni noben tovarš se smrti	A
patriarh, ak duh te žene,	ko	si pogubljal jih, oteti	A
duhovnega te storil bo,	ko	mene. V deželah jutra	A
večnem bo plaméni zdaj, in	ko	mi odpade trupla peza	A
Črtomira ta pogled prevzame.	Ko	je minul, kar misli, de	A
dopolni prošnjo eno! préd	ko	se lóč′va,” Bogomila pravi	A
v bran postavi, préd,	ko	greš v Oglej čez goró	A
stran 172 . / Razlagajo,	ko	pride v Akvilejo, mu svete	A
TRENUTEK Trenutek,	ko	se ujamejo tvoje in	A
tvoje in moje oči,	ko	trčita bobneč tvoj	A
objem svilen, teman	ko	noč - za oknom se	A
hlastno te bom ljubila,	ko	praprot zašumi, in	A
sočne, zrele jagode,	ko	bom na ustnicah čutila	A
stran 24 . / ODMEV	Ko	se zasvita, se mi skriješ	A
/ V MINLJIVOSTI	Ko	tudi jaz zorim s stvarmi	A
grabežljivosti in noč se	ko	balzam blešči. V meni	A
preganjanega, in	ko	je njegov krik zamajal	A
hrasta starega, toda	ko	sem do tja prišla,	A
sem legla in zaspala,	ko	v snu me nekaj zaslepi	A
vam uspavank pela,	ko	ste v meni zaživele,	A
jaz hip sem užila,	ko	se umre, sem le še	A
nedaleč od te hostice;	ko	med seboj so šepetati	A
se vanj spustila,	ko	kamen sem tonila in	A
Móje srce je nesréčno	ko	ljubíti te ne smém;	A
gorèč; vznemirjúje še	ko	spávam tvój me ljúb	A
--	Ko	začúješ pevca gláse	A
kot v vtrjeni grád	ko	vzéli prostosti so drág	A
postálo si nesréčno	ko	odkrít ti tóžen svét;	A
nesréčno bodeš véčno	ko	izginil cvét ti lét.	A
7	Ko	domóvje ljúbim vnéto	A
vnéto vže si me ljubílo	ko	védel nísem, da živíš	A
tóžno bíje mi srcé,	ko	na domáčem prági zdaj	A
Presólzno zdaj mi je okó	ko	lóči zlóbna síla od	A
tébe me; nesréčen bom,	ko	slédnjič te pozdrávljam	A
svoj káže obràz,	ko	vtíhne vže zvóčni nam	A
Kakó bi naj pél	ko	dom je nesréčen.--	A
bo ti vrabec miren,	ko	sovražna ga usoda čez	A
mornarjenji véslo.	Ko	ure tekó Vam veséle,	A
zaráščeni dom.	Ko	noč nas pokríva, obdaja	A
(Odidó). JEDEN (	ko	pridejo nazaj) Kakó	A
--	Ko	naš za drugimi izgíne	A
pregánja sovražni me svét.	Ko	jutro megléno napóči,	A
jutro megléno napóči,	ko	sólnce na nébu stojí,	A
sólnce na nébu stojí,	ko	blíža večér se vže nóči	A
nesréčnega pévca znaníte --	ko	njéga srcá ne bo véč.	A
sréče mi je dnévih,	ko	zíbal me ljubezni mir	A
zíbal me ljubezni mir,	ko	spal sem še v mladostnih	A
sréče tistega trenótka,	ko	zapustíla si me tí.--	A
SONET (II)	Ko	v tógi srčni pévec v pesmi	A
zdaj mi vže preséda,	ko	duh na délo svoje s tógo	A
prisvájaj, nevédnosti	ko	vláda v tébi zíma --	A
časih prejšnje sreče,	ko	čutil sem življenja vso	A
je bil mi v čásih,	ko	zíbal me v ljubezni sladke	A
MLADOST SONET	Ko	angelj sreče mi razgrinjal	A
cvetke vse so usahníle	ko	upu, ki je v srcu gospodáril	A
doživímo krasne dní	ko	med imeni slavnih se naródov	A
svojim močnim duhom.	Ko	jim teló objel je hladni	A
Kaj mi je vleklo poglèd,	ko	je govoril, na stran.	A
sveči jo pisal; reci,	ko	daš jo ljudem: bérite	A
koraka prevzeten;	ko	bi ozrl se nazaj vídel	A
še mi zvenelo v ušesih	ko	šla sta, zdaj pa vznemírja	A
starec ga na citre,	ko	z daljíne tok deroči.	A
si je starih časov	ko	je kralj mu še verjel	A
zatrèm. Ljubim te,	ko	síje dan; ko hladí	A
Ljubim te, ko síje dan;	ko	hladí te mesec bledi;	A
ledom srce si zakríjaš;	ko	spomladi čar odvíjaš.	A
prijetno dušo mami --	ko	veselje hrupne vabi.	A
umíra sveti mir.	Ko	podíl bi v družbi ga veséli	A
veséli, naj beží!	Ko	pri vínu brez skrbí bi	A
vname hrupni svet.	Ko	se vrneš po skrivnostni	A
se mísel mene loti	ko	bežíš: mene sámo	A
čelo mu je zjasnílo,	ko	misli, misli takó:	A
nemirnih, lepih dnéh;	ko	drug je mojo snubil	A
SKRB	Ko	v róke prijatelj skrbém	A
vstanem na máh; in	ko	bi tolažil z besédo me	A
Toláži, prijátelj,	ko	trpel si sam, vse	A
vse drugo vže znam.	Ko	v prsih ti žalost oklepa	A
drugim se preséli,	ko	luno spet bežeč oblak	A
bežeč oblak zakríje.	Ko	sreča mi srcá še ne zacéli	A
zláte! kaj migljate,	ko	v sanjàh z menój igráte	A
knjígah dušo míka; ali,	ko	te sámo zrèm -- zdiš	A
ROJENICE	Ko	noč nebeška zemljo kríje	A
časi prijetne samôte	ko	drági posvetil sem dní	A
drági posvetil sem dní;	ko	pesmi so polne bilè njé	A
brezméjno veselje, premíla:	ko	zvóna večerna se pesem	A
ne pôje. In takràt,	ko	néha péti, vídi pesmij	A
pôje žalostno še bolj	ko	préd; rad bi dal življenje	A
vesélo gléda v mé.	Ko	si, žalost, moj gospód	A
strahú napréj beží ...	Ko	drúgi dan je zvon zvoníl	A
kot metúlj na tráti,	ko	solnca veselí se, làhno	A
vej odrevenélih.	Ko	ga vidim, srce se mi krči	A
Pôje svoje bolne pesmi	ko	pri mrzli peči kíma;	A
čast je krhal mèč.	Ko	dobri bi vladár grešíl	A
boríl se je za čast,	ko	vjáme z néba nas propást	A
kakor divni spevi,	ko	iz prsi pevcu vro.	A
tostran groba - onostran,	ko	vam smrtni dan prisije	A
brezup po zemlji širni.“	Ko	poljubi mrzlo mater,	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.001 1.101 1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani