Ko v veži je Orest Diane mile zadóbil spet bil zdravje duše svoje, tak bi bile se od ljubezni tvoje vmirile prsi, lica se zjasnile. Zbežale so te sanje krátko-čásne, bilo blisk nagel upanje je célo, ki lé temnejši noč stori, ko ugasne. Od tud ni več srcé bilo veselo; kako bile bi poezije jasne!