Kdo znal popísat′ ust bi ljubeznivost, nedolžnih prs snegá kdo zapeljivost! Namest iskát′ zavetje v trumi gosti, ko nji podobna stala je pred mano, ki je od nje na zadnji petek v pósti Petrarkovo bilo srcé užgano, pogléda njen′ga užival sem sladkosti, dokler, de je srcé dobilo rano, ki peče noč in dan me brez hladila, ki ni dobiti ji nikjer zdravila. Ne omečé je lica obledene, ne pesem žalostnih glasovi mili, in ne oči od spanja zapušéne, solzé ne, ki tekó iz njih posili.