Cvetlice naše poezije stale do zdéj so vrh snežnikov redke rož′ce, obdajale so utrjene jih skale.
Obdajale so utrjene jih skale Obdajale so utrjene jih skale, ko nekdaj Orfejovih strun glasove, ki so jim ljudstva Tracije surove krog Hema, Ródope bile se vdale. De bi nebesa milost nam skazale! otajat′ Kranja našega sinove, njih in Slovencov vseh okrog rodove, z domačmi pesmam′ Orfeja poslale!