Iz njega zvira, vanjga se spet zlije po vrsti pesem vsacega soneta; prihodnja v prednje koncu je začeta; enak je pevec vencu poezije: vse misli zvirajo ′z ljubezni ene, in kjer ponoči v spanji so zastale, zbudé se, ko spet zarja noč prežene. Ti si življenja moj′ga magistrale, glasil se ′z njega, ko ne bo več mene, ran mojih bo spomin in tvoje hvale.
Ran mojih bo spomin in tvoje hvale Ran mojih bo spomin in tvoje hvale glasil Slovencam se prihodnje čase, ko mi na zgodnjem gróbu mah porase, v njem zdanje bodo bolečine spale.