Mi mu srcé odprimo, pod nebam naj leži, de dan današnji prejde, de prva noč miní, de vstane drugo sonce, pripelje beli dan; spet zájtro ga poglejmo, ko mine zor hladan. Hladijo naj ga sapce, naj rosa pade nanj, naj sonce, luna, zvezde, kar so mu pevskih sanj préd vdihnile v življenji, prejmejo spet ′z njega; ak bo ta čas splahnelo, spet zagrebímo ga.” Razplátili srcé so, ležalo noč in dan je tam pod jasnim nebam, ko mine zor hladán, ko vstane drugo sonce, srcé tako skopni, ko beli sneg spomladi, de kaj zagrebsti ni.
Ribič Mlad ribič cele noči veslá, visoko na nebi zvezda miglja, nevarne mu kaže pota morjá.