ko (1.701-1.800)

zor mi v vsi krasoti	ko	svoje si razkrila mi srcé	A
razkrila mi srcé. A	ko	takó premíšljam tu v samoti	A
je sladko hrepenenje	ko	zrl v očéh sem ti ljubezni	A
5	Ko	žalost mi je dušo zatemníla	A
ljubezni, brez srcá ...	Ko	ti, o draga, né bi me	A
prosim te zdaj! Zdaj	ko	grem po tej cesti po	A
se razneživši zdaj	ko	dež se razdeživši,	A
sem jaz pijana svinja!	Ko	si ti še sladko spala	A
prišel bo cejt,	ko	se bo djalo: Vstan	A
daleč do tiste noči,	ko	boste rekli, ko boste	A
ko boste rekli,	ko	boste vsi pritekli.-	A
noč je bila takrat,	ko	je Romeo otožen stal	A
njene roke padla je,	ko	šla je tod mimó. Od	A
nama vstala; a takrat,	ko	bo tvoj obraz solzán	A
mano, ne stoj ob oknu,	ko	pride vlak, ne devaj	A
tenkih, prosojnih;	ko	je slikal prešestnico	A
sprejmi jo v nebeški raj!“	Ko	zvon mrtvaški odzvoni	A
eno si želim, popred	ko	pred obrazom ti na	A
je umrl. In pomisli:	ko	je ležal, niti ena	A
čakajo in se umikajo,	ko	bi radi hiteli naproti	A
priliki ob tistem času,	ko	so napravili v Ljubljani	A
lepih spomladanskih dneh,	ko	sije sonce z ljubeznivo	A
ljubeznipolnimi besedami tolažila,	ko	so me bili obsodili veliki	A
/ stran 97 . / Zdaj,	ko	ti prinašam ta pol oveneli	A
noč je bila takrat,	ko	je Romeo otožen stal	A
njene roke pala je,	ko	šla je tod mimó.	A
sočutju goríta ji lici,	ko	zró ji na oder očí.	A
Helena. Ne ... jaz čutim,	ko	zrèm nate, da ljubiti	A
li, da sonca svit,	ko	po vrtéh krasnó razlit	A
svetu šepetala bi,	ko	sapa zapihljala bi?	A
naj spalo bi nocoj,	ko	pri tebi čaka noč me krasna	A
nama vstala. A takrat,	ko	bo tvoj obràz solzán	A
Ah, Pavla, -- takrat,	ko	si stala o jasnem mraku	A
je čez ramo gledal,	ko	si dajala mi slovó;	A
razpenjene krví valovih,	ko	se je nagnil nad tebó	A
tenkih, prosojnih;	ko	je slikal prešestnico	A
igrali po ramah in lahtéh.	Ko	sem vstopil, je dvignila	A
pred carjev grob. A	ko	ga položé v zemljó,	A
je splaval na čelo,	ko	v čašo zamišljen strmiš	A
nikoli duhá ne stemní,	ko	dvigne na prostih se krilih	A
si rešitelj njegov,	ko	z drago domačo besedo	A
vzprejmi jo v nebeški raj ...“	Ko	zvon mrtvaški zazvoní	A
eno si želím, popréd	ko	pred obrazom ti na	A
dočakati mi daj,	ko	pošlješ nam na zemljo	A
kraljestvo moje; in	ko	dala žezlo bi mi v roko	A
ponosno: ”Kaj molčíte,	ko	na zlati préstol kralj	A
mizah vino vam počíva,	ko	poroča se vladar vaš,	A
mrtvo glavo bi cvetica,	ko	ljubeči sončni žarki	A
/ . / stran 110 . /	KO	SVA SE LJUBILA, OJ DÈKLE	A
SE LJUBILA, OJ DÈKLE	Ko	sva se ljubila, oj dèkle	A
bi zató se solzíl:	ko	ígre bi jaz ne izgubil	A
vendar mi je bílo tesno,	ko	gledal tebi sem v očí	A
/ . / stran 115 . /	KO	VAŠA OČESCA PRELEPA	A
VAŠA OČESCA PRELEPA	Ko	vaša očesca prelepa,	A
vaša očesca prelepa,	ko	gledam vaš mili obràz	A
vam móči do trenotka,	ko	se duša od telesa loči	A
pot je še neskončna ...	Ko	je davi zora vstala,	A
mene pozdravljala,	ko	sem po široki cesti	A
... Na večer,	ko	sem sam sedèl za mizo	A
črni greh! Ne sodi,	ko	nisem še govoril! Gorjé	A
tvojih nog - zdaj pojdi,	ko	se je nagnil dan! Na	A
ali je le en dan;	ko	sem bil srečen? Večnost	A
čudne pesmi krožil,	ko	zagledaš tretji zor.“	A
je upal dolgo vsak.	Ko	se blíža hládni mrak,	A
živel človek vsak,	ko	bi razvidel siromak,	A
bi bil zemski rod --	ko	níkdo bi ne bil gospod	A
níkdo bi ne bil gospod,	ko	sebe le bi vladal vsak	A
vsa ljudstva ostrmé,	ko	razdelí se vrh goré!	A
ni mi srce mrlo,	ko	brez ljubezni bil je pógled	A
ni mi srce mrlo,	ko	brez ljubezni bil je pógled	A
ste mi nočí sladile,	ko	v sanjah o ljubezni hrepeneči	A
nosil sam, takrat,	ko	sem v brezupnem koprnenju	A
PELINOVA SVATBA In zdaj,	ko	si betežna starka sama	A
tabo dolgo še potem ‒	ko	odraslo je poslednje bitje	A
prevara? Je to tisto,	ko	se v ječo zapreš? Je to	A
zapreš? Je to tisto,	ko	se veseliš in nasmihaš	A
Dokler končno ne omagaš ‒	Ko	ves zabuhel, hrom in osupel	A
tega poslednjega dne ‒	Ko	zreš v ogledalo in zaman	A
posteljo se mirno uleži, in	ko	preštejem do tri, hitro	A
zaspiš, le nič ne sprašuj,	ko	prideš v moj hram, iz	A
spoznaš, da laže zadihaš,	ko	se zravnaš. Kdo ve, kdaj	A
bilo je bedno, hrepeneče,	ko	verjeli smo v trenutek	A
gospod moj fičfirič ‒	ko	enkrat ga zabiješ v trugo	A
stene, ki jih ni bilo,	ko	sem plezal po češnji,	A
poslednjega cveta; in	ko	se zadnjič utrneš, se	A
Modrost je stopiti na plan,	ko	zasije dan, in utoniti	A
dan, in utoniti v mrak,	ko	te preganja vrag. Modrost	A
stran 92 . / SVOBODA	Ko	doumeš, da nihče ‒ nihče	A
Ničesar več ni mogla skriti,	ko	je ležala na tisti brezoblični	A
nepremičnih ust. In	ko	sem zadnjikrat sedel na	A
upov in pomladnih trav,	ko	vse narobno prerašča v	A
izprebistrek ‒ čas, trenutek,	ko	se duševnemu bolniku vrne	A
mrak posetila ‒ Krasna,	ko	sen neizmerna pod njo	A
rajskih željah, glase, ah,	ko	pesem o uteklih solzah	A
poslavlja od mračne zemlje‒	ko	demant tak svetlo poljane	A
poslavlja, beži iz srca,	ko	kerub v molitvi ono trepeta	A
gorska pot, rujava, skrita,	ko	lisičja dlaka. Tod hodimo	A
. / . / stran 47 . /	ko	do noči nam sonce gori	A
tajn kratki večer šumi,	ko	hrepenenja nas žgo, glasov	A
tebi, je sanja zla.	Ko	z znakom krvavim, kot	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1.201 1.301 1.401 1.501 1.601 1.701 1.801 1.901 2.001 2.101 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani