‒ Podal ji mladenič prelepi je róko, in urno ta dvá sta po pódu zletela, ko de bi lahké peretnice imela, bila bi brez trupla okrog se vrtela, ne vidi se, kdaj de pod noga udar′, plesala sta, ko bi ju nosil vihar. To videti, drugi so vsi ostrmeli, od čudeža godcam roké so zastale; ker niso trobente glasova več dale, mladenča nogé so trdó zaceptale; “Ne maram,” zavpije, “za gosli, za bas, strun drugih, ko plešem, zapoje naj glas!”