Ko znébil duh se trupla je težave, legenda pravi, de je roža zala ′z njegovega srcá skoz grob pognala z napisom zlatih črk: “Marija ave!” Od zóra, de se nagne dan k večeri, glasí ponoči pesem se ognjena le tebi, scer nobeni Eve hčeri, de préd, ko ugásnila smrt moč plamena, je ′z srca zrastel venec, ne zameri, ki nosi črke tvojega imena!
Sanjalo se mi je, de v svetem raji Sanjalo se mi je, de v svetem raji bila sva srečna tam brez zapopadka: bila je preč življenja doba kratka, kjer me od tebe lóč′jo časi, kraji.