oko (5.926)

Velikih del res ni opravil ‒ in vendar, sinko moj,	oko	te moje išče brez prestanka.Zakaj, zakaj si	A
ljubezni, žalosti in podobnega, prav tako, kakor je	oko	organ našega vida in so ušesa organ našega sluha	A
gleda ga v oči. LJUBICA: Tvoje lepo staro	oko.	SIMON: Nisem star, Ljubica.	A
zunaj rumena jesen. LJUBICA: Tvoje lepo staro	oko	je staro. Nenadoma z vso močjo pritisne	A
Moja mlada kri in vroča in tvoje lepo staro	oko,	ko prideš, moj ljubi, in me objameš tako ..	A
Domišljija in spomin slikata z živejšimi barvami kot	oko.	Zbogom, papa!	A
v neprizadeti vzdržljivosti vsega neživega.	Oko	še čuva izseke njegovih kretenj, uho še lovi	A
pa bi zvest bil temu ljudstvu, ki zaupa na	oko	in na besedo, kakor otrok?Pomislite, pol leta	A
Odmor. Usta so mirna,	oko	molči ... Vstani, popotnik, brez blagoslova!	A
vidi človek s slepimi očmi nego z bdečimi!	Oko	se obrne v dušo in vidi vse, kar je dnevu skrito	A
skrito. Smeh je še na ustnih, kvanta na jeziku;	oko	se zatisne, v tistem hipu ugasne smeh in jezik	A
vzdramil, že te je strah teh sanj! Odpri še drugo	oko	... in odpri srce!... Stopi proti verandi.	A
vsak trenotek novo! DOLINAR: Blešči se mi ... ne	oko	ni več vajeno, ne srce! ZDRAVNIK: Stoj, glej	A
zidovi; v daljavo, v sam paradiž gleda moje	oko	...Po beli cesti prihajata, roko v roki, tako	A
roké: Preljubi moji svatje! Srce se mi smeje,	oko	se mi rosi, ko vas vidim vse, kakor ste, pred	A
mi, kakor da ležal mrtev bi globoko v grobu.	Oko	me vara, ali pa si bled. ROMEO Tako te	A
divje dobrote, pa človek kar skoraj vedno na eno	oko	zamiži. MENTEJ No, jaz nisem lovec in vidim	A
s teboj govori, pogledaš, kako sije njegovo	oko,	in vidiš mu v srce, ki je tvoje, ker si ti v	A
imena bratov, katere si ubiti dal, na splašeno	oko,	v temni noči naj te plač prodane domovine iz	A
vali se penijo čili, kjer jezera temno počiva	oko	‒‒	A
resnično v zemlji domači dno ti leži? V tvoje	oko,	nebesom je slično, večno bi moje strmele oči	A
zagrebi, saj je po sreči hrepeneč, ki videlo ga ni	oko,	ki ni ga slišalo uho, ki v srcu klilo ni človeškem	A
veleč: Tu, četa moja, stoj! Obrnil name je	oko,	tako ljubo, tako srčno pozdravil gorki moj obraz	A
cerkvenim dekle bledo na ženina motno upira	oko	in joka ... Pómlad ozarja doline, gore; pred jamo	A
Preroški angel Ko smrtna že solza sili v	oko,	bolniku na trudno ležišče nevidnega angela pošlje	A
me misel strašna, da ti bi, Katinka, umrla,	oko	mi zalije kar potok solza, še tožba ne more	A
Kak dolgo še, oj ljubica, obračala boš preč	oko?	A niso usta vprašala, prevzetna usta je proseč	A
rajši, če pride od tam izmed vej! Pač rado	oko	mi je zrlo v kozarec izbrušeni ta, pač rad sem	A
morjá globoko dno, skoz steklo vanj ne seže ti	oko,	celo gladina bo ti neprezirna, profesor moj	A
brez cesarskih kron Jehovino, glej, sodi nas	oko.	»Poetje!« - on zavpije z glasom hudim »Ti pet	A
Čemu!... Le tebe vzrlo je	oko;	ko črno noč komet, tako temo si dušno razjasnila	A
filistra ranil. A mračno gleda zdaj mi v svet	oko;	šaljivost rakom žvižgat, ribam gost je šla zdaj	A
kadàr zasveti nebeško sonce v čašo tenkozorno,	oko	nebeško v moje srce borno. Daj, ljuba, duše	A
vrt odpreti, približaj rožicam obraz razvneti,	oko	približaj svoje čudotvorno, da soncu nagnejo	A
ljubi; veš li, kak trdó je bilo njeno angelsko	oko?	... Kako je zrla nate prezirljivo, kako je zrla	A
oglavar. . /\ .. stran 158 . \/ IV In topo zre	oko	v ponočni svet, brezsmiselno, brezčutno, brezizrazno	A
poročni z dražestnoj rokój. Kakor se ženinu	oko	zavzame, ko jo zagleda nežno pred seboj: tako	A
šopek se lahnó, spremljalo ga njeno solzno je	oko.	Spremljalo ga njeno solzno je oko, k ljubčeku	A
solzno je oko. Spremljalo ga njeno solzno je	oko,	k ljubčeku mornarju srce prezvestó. Popotnica	A
stran 14 . / K slovesu Kaj od mene preč	oko,	preč obraz obračaš mili? Kdo te mene ljúbit	A
zagledaš med drugmi ljudmi, marsikdej tvoje	oko	me pogreša, išeš okoli me s plašnim′ očmi.	A
sladkó, ki nam oživlja žile, srcé razjásni in	oko,	ki utopi vse skrbi, v potrtih prsih up budi	A
Urška bila. Mnogtére device, mnogtére ženice	oko	je na skrivnem solzé preliválo, ker Urški srcé	A
druzih postopa za njo, le njemu prijazno se smeja	oko.	In kar mu obetate očesa njé, potrdijo kmalo	A
deklic oče al brat. Vklon materni, gospodične	oko	ponujata v zakon mu njeno rokó. Al v kratkem	A
stran 79 . / Zakaj se tak jezno obrača t′	oko?	Kaj strune pritiskaš tak hudó?”	A
za lepo hišno gorí. Njo, koder on hodi, iše	oko,	vse pesmi njegove nje hvalo pojó. Tud′ ona obljubi	A
raljice. . / . / stran 112 . / Tak kakor hrepeni	oko	čolnarja Tak kakor hrepení oko čolnarja zagledat	A
kakor hrepeni oko čolnarja Tak kakor hrepení	oko	čolnarja zagledat′ vajni zvezdi, Dioskúri! kadar	A
niso, ki v njih sonce sije, kjer tvoje milo se	oko	ozira, kjer vsa v poglédu tvojem skrb umira	A
nebesa, kjer glor′ja njega sije brez oblaka,	oko	ni vid′lo, slišale ušesa veselja, ki izvoljene	A
čredami morja vihrala. . / . / stran 49 . / BELO	OKO	Ustnice stisnjene, redke besedice kot	A
moj tožni konj zdaj že pripira belo	oko.	PRAH ČEŠNJEVIH KOŠČIC P	A
kobra je to, stisnjena glava, negibno	oko.	Požene se, in obležala je, jaz hip	A
in društvu našemu na večno -- slava. GLEJ,	OKO	Glej, oko ti temno name rabi tvojo celo	A
GLEJ, OKO Glej,	oko	ti temno name rabi tvojo celo moč resna	A
- - - MATERINO	OKO	Kam te vodi, pevec lepi, skozi mesta	A
mrak odeva, pozna bije v stolpih ura. Kaj	oko	ti gleda mračno? Saj ne pleše več krog tebe	A
”Mati, mati, daj poglej me! Naj v	oko	ti zrem prijazno! Naj ljubezen iz njega pijem	A
oznanujem danes vam očitno. Česar zrlo ní	oko	človeško, česar sànjal ní navadni smrtnik	A
Mahnič.“ To mi reče, pa z zobmí zaškriplje in	oko	mu gleda zmagovíto. A prikazni se vijó pošastno	A
cesti hodim sam, pozabljen ... Kaj blodi motno mi	oko?	Helena!	A
sladkà nocoj je mimo okna šlà. In moje	oko	kot prejšnje dní zamišljeno za njó strmí	A
kako bi poljubil jo pregorkó. Za njó strmi	oko	solznó, pri srcu je meni tako težkó, -	A
roké, kakor je treba prijatelju; tvoje	oko	me ni več videlo, tvoje misli niso več	A
-- se je sonce omračilo in oslepelo je	oko	blodilo, strmelo v noč, prosilo: kjé pot	A
Nebo in neskončna, brezmejna ravan! Pijano	oko	žari in iskri in vpija ta svet prostran. Horizont	A
dan. Jaz bojim se ga močno, črno vranje je	oko,	črna slutnja gre z meno. Ah, v tujini bodem	A
nebo in neskončna, brezmejna ravan! Pijano	oko	žari in iskri in vpija ta svet prostran. Horizont	A
vsak zase. Idilo naduto nadzoruje očetovo	oko.	Nad vsem lebdi.	A
listju, nenaden beg v tuja naročja, preperelo	oko	v jelkinem trebuhu.Solza? Ah, kaj še, le mrzla	A
Vznemirjeno oprezam za sledjo. Pred mano kristalno	oko	nevarnosti. Prsti so kavlji, telo je skala	A
ljubiti strast me žene, v možá se radostno	oko	mi upira. Kjer morem, jaz spoštujem rad visoko	A
Materialnost, neozdravna kuga! Če krivo mi skrbnó	oko	ne sodi. na mladem tudi že se kažeš rodi; mladina	A
„Kaj solza, dragi! ta pomeni, Ki bistro ti	oko	kalí? Kaj nisi srečen, imaš drugo, Ki zánjo	A
ozrè se ona name, Molče ozrem se jaz na njó;	Oko	z očesom tu se vjame, In z usti usta se vjemó	A
moje okó, Povej! al te ni v sercé zabolelo?	Oko,	sem dejal, povesila boš, Ti gledaš ko prej po	A
Namenjena je tebi slava veča! Glej! koderkoli se	oko	ozira, Razsaja maščevanje, serd, krivica; Mogočni	A
da to ne bo? Kaj v stran od mene obračaš	oko?	O spomni se jih, ki v grobu ležé, Očeta in mater	A
naj se deržím, Kaj svéto naj mi bo, kam naj	oko	Obračam vérno, ko mi čern oblak Zakriva svitlo	A
še to: da rad pogledal poslednjič v tvoje bi	oko.	A zdaj odidi, pojdi zdaj domov, žrtvuj se in	A
željami, počivalo bo v globoki tesni jami. In	oko,	ki žejno zemlje kras je pilo, brez upora bo	A
in z lučjo svetlečo razišče te skalnate stene	oko	se strmeče zazre v te kapnike ledene srce se	A
vedno smo bile ti v čisli, kaj zdaj nam odmičeš	oko,	zakaj ti trepeče telo? In tukaj smo tvoje norosti	A
čutili! . / . / stran 18 . / POGLED V NEDOLŽNO	OKO	Nikar, nikar se me ne boj, nedolžni, nežni	A
meni sedi, okó v okó mi gledi! Pogled ti čist,	oko	mirnó, v njem seva celo ti nebo, in meni v njem	A
ko slavček ljubó, zakaj pa je danes rosnó nje	oko?	Sinoči cvetoča, rdeča ko kri, zakaj pa ji danes	A
napolni, hladila daj, zdravila duši bolni! Kadàr	oko	otožno v kupo uprem, skrivnostna čuda v kaplji	A
zlati uzrem: odpre se svet čaroben mi in nov,	oko	zagleda sto in sto duhov, duhov ne zlobnih,	A
cvet kropé mokré oči. Star potnik v okno vzpne	oko,	ko truden mimo gre, blagruje one, ki mirnó po	A
božjih čud v prirode krili uživati mi moči ni.	Oko	siroti oslepljeni, oko edino je ‒ spomin, a	A
uživati mi moči ni. Oko siroti oslepljeni,	oko	edino je ‒ spomin, a on ni vir tolažbe meni	A
ko cerkve spominjam se vrhu goré, kaj solza v	oko	mi prihaja?...	A
višin? Kaj tožnost srce mi pokriva, kaj solza	oko	mi zaliva? ... SRCE SIROTA Osamelo, zapuščeno	A
mladó, čelo tožno in megleno, in mokró mu je	oko.	Mati mrtva, mrtev oče, bratov nima ne sestra	A
meni teče solzna sraga, pa drugim boš vedril	oko.	Med tujce ne, ti greš med brate, da zanje trudiš	A
duri počutkov jih deni. Odprto navadno uho in	oko,	a usta zaprta mi nôsi, če treba, odpri pa še	A
Kdaj to gorjé pač mine ti? Kdaj se	oko	ti ujásni kalno? Kdaj slečeš to obleko žalno	A
dalje srcé omedleva na njó, obrača na njo mi	oko	se. Razmakni, predgorja se temnega zid, zavesa	A
/ Odložil sem tedaj pepel, v klečeče uprl	oko,	za blagoslov sem roke vzel ter kliknil sem krepkó	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani