oko (801-900)

duhovi po njih, ali gneče ni opažalo strmeče moje	oko!	Adam in Eva sta hodila krasna, kakor v prvotni	A
polje tožne Pavije! Zadaj je ugledalo srečno	oko	tudi njo, katera mi je bila družica v življenju	A
pogodil,« odgovorim mu; »tujec sem, dasi je nekdaj	oko	moje že gledalo to ravan.« »Odkod prihajaš,	A
polagoma se je privadilo moje . / . / stran 68 . /	oko	polmraku, ki je vladal v prostorni dvorani.	A
prelat polkovnik. Zdaj ugleda nje razljučeno	oko	mene, ki sem doslej ponižno stal v sómraku pri	A
plaha srna je obstala na belem potu; nje veliko	oko	se je uprlo vame, da se mi je pretreslo srce	A
pa je obrnila zorno lice proti meni, in nje	oko	me je obsevalo dolgo dolgo.Nato je bila bliskoma	A
verižico ob rami. Izpod belih las mi gleda mrtvo	oko,	prav kakor bi se mu nič več ne ljubilo na božji	A
nebeški krasoti svoji moja znanka, katero je moje	oko	prvič ugledalo tisto jutro med cvetjem gosposkega	A
neko temno in zatohlo sobano. Ko se je moje	oko	privadilo sómraka, kazali so se mi tukaj zgodovinski	A
v visokih letih. Na pragu obstane in dvigne	oko	proti nebu, prav kakor bi iskreno molil.Potem	A
razprostiral v sinji zrak, da moje človeško	oko	niti ni moglo ugledati krajev, kamor sta v tistem	A
rámen! Angel Gospodov pa je upiral bisernato	oko	na starega nadškofa in prošte njegove, zbrane	A
Jakoba župe, ta je izostal, njega pogreša naše	oko!	Benedicite! Benedicite!«	A
Kaj praviš ti, poročnik, ki imaš strokovnjaško	oko?	« »Oglej si zbrano ženstvó in izbiraj!	A
je v zorni mladosti, tako da ni čuda, ako je	oko	častitega gospoda »strožje observancije« naposled	A
To mu je bila poguba! Ugledalo ga je	oko	sestre Kordule: »Glejte ga, tam beži!« In uderó	A
po življenju. Dvignem se; od sreče se zliva	oko	v oko.Bil je trenutek ljubezni; bil je najslajši	A
življenju. Dvignem se; od sreče se zliva oko v	oko.	Bil je trenutek ljubezni; bil je najslajši hip	A
skoraj ni bilo gnezda, da bi ga ne zasačilo naše	oko,	bodisi na zemlji pod grivo, bodisi visoko na	A
zglavjem, pa je zrlo resno in skrbno veliko božje	oko,	da si brez strahu mogel zaspati pod njegovim	A
»Za tako surovino ne maram pri hiši!« Njeno	oko	je z globoko ljubeznijo sledilo hčerki, ki je	A
večjo kobulico. Zmagala je Meta, ki je imela	oko	kakor veverica in tudi ne manjše spretnosti	A
leži bela slovenska Ljubljana. Kdor ima dobro	oko,	lahko opazi Ljubljanski grad, ali jaz ga nisem	A
in v čast si štejem, da je bilo rosno tvoje	oko!	Vprašala si:	A
Ha, ha!« Jošt Tolmajnar je dvignil	oko.	Ondì v visokem stolu je sedela bogato napravljena	A
Pomiríla se je in na pisarjev bledi obraz je vprla	oko.	Kakor zabodena riba je zatrepetal Jošt in mraz	A
uničeni popolnoma!« Razbistrilo se mu je nekoliko	oko.	»Franca, umiram!	A
sem prvič omenjeni služabnici pogledal v lepo	oko,	in v greh si štejem, da mi je takoj v tistem	A
takoj v tistem hipu bilo prav močno všeč nje	oko,	ki je polno pregrešnosti in zapeljivosti. Ko	A
srce je od žalosti trepetalo in marsikatero	oko	od solz se močilo, ker je svojega ljubčka, bodisi	A
plašča ter uprl vanjo historično-krasno svoje	oko,	pod katerim je svoj čas baje koprnela še celo	A
je bila razlita plamteča milina in poželjivo	oko	ji ni govorilo o kakem ugovoru.Nasprotno!	A
Sam sebi se je smilil, da se mu je orosilo	oko.	Prisedel je k mizi, si napolnil čašo ter jo izpil	A
slonela na svojem sedežu in dvigale so se ji prsi.	Oko	se je ujelo z očesom, in tedaj je dekletu zakipela	A
kak škof? Kadar deli blagoslov, človeka niti v	oko	ne pogleda!Kar tja predse nerga: če poje mašo	A
Pintar stopal po trgu proti dvorcu. Njegovo	oko	je iskalo ljubljene deklice.In prav slabe volje	A
streho. Z velikim veseljem je počivalo škofovo	oko	na mladem plemiču.Ta grof Oton Barbo je bil	A
na mladem Otonu z velikim veseljem počivalo	oko	ljubljanskega vladike.Proti baronu Kruftu je	A
kardinal je zastokal, ji nekaj hipov zrl v črno	oko,	ki je junaško preneslo ta pogled, končno pa	A
Ni li tako?« Povesila je	oko:	»O tem ne gre meni sodba, eminenca!« »Bene,	A
miril kardinal, ki mu je bilo všeč solzno njeno	oko.	»Saj zaupam!«	A
baviti s svojo okolico. In takrat se je njegovo	oko	ujelo s strmečimi pogledi okamenele ženske.	A
je cesar precej časa molčal. Nato je zaspano	oko	uprl v steno ter zastokal: »Hm, francoski boji	A
Nekolikokrat je bolj globoko zasopla. Ko pa je	oko	obrnila proti njemu, je opazil v njem izraz	A
roke. Z žalostjo, ki se popisati ne da, je uprl	oko	v njo, prav kakor bi ne mogel umeti, da se mu	A
oblasti, da je brez težave privabil v nedolžno	oko	voden pajčolan.Deklica se je bala, da se mu	A
hodniku. Sramovala se je, meneč, da jo gleda vsako	oko.	Navzočni pa je niti opazili niso, vsaj delali	A
tem z belo roko podprl obličje. Melanholično	oko	njegovo je dolgo objemalo deklico, v kateri	A
general!« Zamislil se je, a pri tem je njegovo	oko	zopet počivalo na njenem razžarjenem obrazu	A
omagalo. Z zadovoljstvom je počivalo njegovo	oko	na deviškem njenem obrazu. Ker je bil tiste	A
raztopilo srce in tudi njej je zasilila voda v	oko.	Spredaj je imel prvo besedo gospod Ciril in	A
vprašal sočutno. Uprla je v njega čarobno svoje	oko:	»Kakor ti drago!« Knez Metternich je bil velik	A
omizjem, je bilo uprto z največjo vdanostjo vsako	oko	vanj.Vsi so odložili pipe in vstali.	A
ga je strah, da bi ga ne zasačilo nepoklicano	oko	ter ga ne izdalo gospodu rektorju. Na jeziku	A
Toliko lepih deklet še ni bilo zazrlo njegovo	oko!	Dozdevalo se mu je, da se nahaja v zlati pravljici	A
Spogledala sta se. Zrla sta se nekaj časa	oko	v oko. Morda je že takrat padlo v dušo pesnikovo	A
Spogledala sta se. Zrla sta se nekaj časa oko v	oko.	Morda je že takrat padlo v dušo pesnikovo seme	A
ljubka, da je z veseljem počivalo na njej vsako	oko!	Mati in oče sta s ponosom čutila, da je Fina	A
tako lepa, da jo je opazilo tudi cesaričino	oko.	»Glej, kako krasna ženska!« je izpregovorila	A
obrazu se mu je žarilo in ponosno je spuščal	oko	po zbrani družbi.Strmelo je vse, nekoliko že	A
vi, prijatelji« - tu je obrnil k družbi svoje	oko,	ki je bilo čisto tako kakor oko ponosnega in	A
družbi svoje oko, ki je bilo čisto tako kakor	oko	ponosnega in ošabnega ministra, njegovega očeta	A
naš Ludovicus ni silil vmes!« Obračal je srpo	oko	po jezdarnici ter opazil Jurija Ljudevita, ki	A
vdane in pobožne gube ter zasukal lisjaško svoje	oko	proti nebu, prav kakor kak pobožen menih, ki	A
ljubezni, tako da je bilo rosno marsikatero žensko	oko,	ko je zapuščal čez mesec dni zopet belo mesto	A
mesta in menil, da ga v temoti ne vidi božje	oko.	Kakor hudournik se je pripodil po cesti!	A
pokaže svojemu ženinu. Veselo se mu je svetilo	oko,	ko je opazoval konja na dvorišču, in z veliko	A
ter takoj ukrotil svojega duha. Stala sta si	oko	v oko nekaj trenutkov nasproti. Prvi	A
takoj ukrotil svojega duha. Stala sta si oko v	oko	nekaj trenutkov nasproti. Prvi je izpregovo	A
po okolici, da bi ju ne opazilo nepoklicano	oko	ter ju ne izdalo potem grajskim hlapcem.Na tem	A
da je lastnik tega obraza vdan pijači. Motno	oko	je dalje pričevalo, da je mož pil že na vse	A
ga je čudna tesnost, da mu je silila solza v	oko.	»Saj ga ne bo, gospoda Jurija Ljudevita	A
kričal je Jurij Ljudevit, in njegovo krvavo	oko	ujelo se je s trepetajočim pogledom dijakovim	A
pogleda, ko je vedel, da ga več ne vidi cesarsko	oko.	Tako globoko bil je vdan svojemu velikemu gospodu	A
vrneš s praznimi rokami, izbijem ti še drugo	oko	in vržem te v Savo, pod Podveškim vrbovjem,	A
Simonović. Tedaj so mu noge že nekaj omahovale in	oko	bilo mu je že kalno postalo.Skoraj se mu je	A
Z dopadenjem opiralo se je na njo cesarsko	oko,	dolgo, skoraj predolgo.Potem pa je izpregovoril	A
POGLAVJE Popotnik pridem čez goro, in kamor se	oko	ozre, povsod se mu nov svet odpre. J.Strel	A
po njem. Med branjem se mu je bilo orosilo	oko	in zdaj je krčil pesti in grozil se človeku	A
/ stran 39 . / Daleč tja v dolino mu sega	oko.	Ob beli reki se vrsté sela, in tam drdra tudi	A
zemlje ter obrne proti tujcu svoje temno, veliko	oko.	Bledo, kakor iz kamna izsekano obličje ne spremeni	A
Moj Bog!« vzklikne in skoraj ji sili solza v	oko.	»Izpustite mi roko!«	A
more iztrgati. Tedaj pa ji postane v istini	oko	solzno. Lesovéj bi bil gotovo vsak drug dan	A
modernega bogastva, tako da prvi hip nekoliko očara	oko,	če stojiš na visočini ter zreš na skupaj stlačene	A
Morda je iskala njega! V resnici sreča se	oko	z očesom.Bila je ona, kakor je živela v njegovem	A
skrivnem izpod svilnatih trepalnic obračalo njeno	oko	proti njemu.Kje je že videl nekdaj ta črnolasi	A
prijel pri slovesu, trese se ji in krasno svoje	oko	upre vanj.Bilo je to pohlevno, proseče in milo	A
upre vanj. Bilo je to pohlevno, proseče in milo	oko!	A ničesar mu ni odgovorila.	A
temi dragotinami nahajajo tudi ponarejene, samo	oko	slepeče dragocenosti!In če je končno to srce	A
so si v svesti, da jih ne bo prezrlo knežje	oko.	Drugi, manj veljavni, morali so ostati v ozadju	A
je nekaj trenutkov na njega upiralo se njeno	oko.	Takoj se je obrnil proti oltarju ter skušal misli	A
se mu je dozdevalo, da ga opazuje mrzlo njeno	oko.	Tako se mu je zgodilo dvakrat in trikrat!	A
mu eden prinese starega vina, zasveti se mu	oko.	Priljudno natoči kupo, pograbi onega za rokav	A
viselo na steni velikansko zrcalo. Ko se mu	oko	privadi mraka, opazi Filip, dvignivši pogled	A
žarili v zlatu zapadajočega sonca. Obrnivši	oko	od rumenih oblakov, vidi pred sabo Filipa Tekstorja	A
topi se dekletu mehka duša in solze ji zalijejo	oko.	»Meta!« spregovori Filip, ko je utolažil boje	A
mu pogledati v obraz, da bi ne opazil solz,	oko	ji kalečih. »Prišel sem ti povedat,« nadaljuje	A
in vlekel, obračalo je debelo, a motno svoje	oko	proti gosposkemu sosedu, češ tudi mi, ki smo	A
obstal. Obrnila se je k njemu in temno njeno	oko	se je uprlo vanj, kakor bi ga hotela pozvati	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  301 401 501 601 701 801 901 1.001 1.101 1.201 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani