oko (101-200)

vkovan ti, v zlató vkovane pa goré. Kar ti	oko	najdalje plava, vse jasno, krasno, vse svetló	A
misli nikar! Ko tebi zares bi zvonilo, še meni	oko	bi rosilo!« Izgine dekle za goró, tesar se ozira	A
mladí. In oj, kako mudi radó na tebi moje se	oko!	‒ Prijazno oljkovo drevo, pomnik nekdanjih dni	A
lepó in skrbnó, vedoč, da ga ljubim nad svoje	oko.	In bil bi ga čuval, brezmejno ljubil, in rajši	A
bil bi ga čuval, brezmejno ljubil, in rajši	oko	kot biser izgubil! Saj on le je bil luč mojih	A
Roka v roko sega, srce k srcu sili, moje pa	oko	ti v tvoje zre po sili. Usta poljubuje, dušo	A
krije; poleg jame mati bridke solze lije. Kar	oko	doseže, smeje se narava, pomlad po grobovih	A
Naj grem? Iz votline steklene me mačje	oko	opazuje. Se nasmiha zeleno, modro molči.	A
godbo preganjamo nacionalizem. V vodi se išče	oko.	Tam umiri se moj duh.	A
Tigrasta mačka me gleda. Njeno	oko:	camera obscura. Zelena tajnost.	A
svilnatem vetru zastor neba, v mrzli celici temno	oko	gleda v to lepo nebo.‒	A
Kavarna Rumena luč lije v sivino mraku.	Oko	strmi skozi okna prevelika. V rahle pajčolane	A
težki znoj. . / . / stran 163 . / Sveti mir Eno	oko	sije med nas, eno oko. Sivi dim polega nad strehami	A
163 . / Sveti mir Eno oko sije med nas, eno	oko.	Sivi dim polega nad strehami.	A
V topli, bolni luči sveč sije odprto mrtvo	oko.	Skozi nevzdramni pajčolan silnih plasti ubitih	A
ples in svetel smeh in ona je poslala povabilo,	oko	nje črno bo te pomirilo, kar iščeš v svetu,	A
vodó, v vodi grmovje, stolp in grad, zaprl je	oko.	In sredi jezera ni mogel utoniti, to je bil	A
poldanski čas v vrčkih kosilo žene nesó, njih	oko	je mrtvo, njih srce je mrtvó. In jaz grem med	A
Proti Karavankam. Tunel: v poltemi sije nje	oko.	Pratišina Na ulici vse se gnete, vrtinči, kakor	A
‒ Dosti ur je le prešlo, ničesar uzrlo ni	oko.	Bije stolpna ura, bije, vmes vihar besni in	A
ti je, moj fantič dragi, da solzno tvoje je	oko	in da se roka tvoja v moji zdaj trese ti tako	A
kot slavček ljubo, zakaj pa je danes rosno nje	oko?	Sinoči cvetoča, rdeča kot kri, zakaj pa ji danes	A
čuvaj ga skrbno, morda kdaj ob njem ti rosno bo	oko.	Rožmarin ovene, z njim spomin bo vzet, tudi	A
nikdar več ne bo. Vendar, kadar spomnim se, mi	oko	solzi, da prijat′lja ljubljen′ga več med nami	A
dneva so mi razkadile. Napilo žejno se mi je	oko.	V obok neba so mavrico razpotegnile, nad vsa	A
koži mameče diši, beseda besedo boža ljubeče,	oko	se ti v mojem pogledu topi, vse živo je v meni	A
NAJINA USODA Mar res usoda tuja le, mu solzo v	oko	peha, edina, mar moja, prav iz njega stkana	A
zazremo se v nebo, naj lačnim srcem sreča orosi	oko.	AVTORICA O SEBI Doma sem v Zagorju ob Savi	A
svetlobe lebdim in se oziram k odhajajočemu soncu:	oko	rdečega hrepenenja, ki polaga tišino v usta	A
kose strjene krvi, odprlo levo, nepoškodovano	oko	in se ustavilo na meni. »Pustite me umreti doma	A
upravičeno bali; rane so se lepo zacelile, celo desno	oko,	ki smo mislili, da je izgubljeno, je začelo	A
strani, zakaj obzorje je bilo vedro kakor ribje	oko.	Sonce se je že močno nagnilo, od vzhoda je potegnil	A
Greh je, Peter: niti ene solze ti ni porosilo	oko	za rajnko.Saj ni res, da bi te ne bila njena	A
polagoma iz sklede. Od njega se ozre za Katro in	oko	se mu prebrisano zaiskri: »Kaj bi s	A
pa jih ugladila v plitvo vdolbinico. Desno	oko	ima priprto, levo pa živo sledí mislim v članku	A
tiha pred mesečino, ki je ob oknu razprto sinje	oko	gorske noči. »Lahko pa si človek predstavlja	A
potem pod Mangrtom Belopeški jezeri kakor manjše	oko	in večje oko, obedve pa enako sinji, enako spokojni	A
Mangrtom Belopeški jezeri kakor manjše oko in večje	oko,	obedve pa enako sinji, enako spokojni, takó	A
spokojni, takó da ni nič videti, da bi bilo manjše	oko	prikrajšano v svoji sinjini, v svojem miru.	A
poglavja kakor so v Dos Passosu, 𠆯otografsko	oko’	in 𠆯ilmžurnal’.Tak Filmžurnal z njim in z Rezi	A
mrzlega očesa, ki je viselo nad vlakom kakor	oko	utopljenca.Da, pokril sem se čez glavo, da bi	A
niča, ki ga ni klicalo k vstajenju človekovo	oko	ne plemenitilo človeško čustvo. Struthof.Petsto	A
njegovimi očmi, ki so skoraj ob robu mize; eno	oko	je zaprto, drugo pa škili nad zvitim kotom ust	A
Mrk prostor. Na stropu brli rdeče prašičje	oko,	ki so ga vtaknili v omet javnega stranišča.	A
zmeraj rumeno in zaspano, a vendar široko razprto	oko.	Z ladijske postaje so posamič prihajali mornarji	A
kamna. Takó se še bolj smejejo in tudi žareče	oko	na nebu nad njimi je vse solzno od lesketa živega	A
prodom, ki je zelenkast in prozoren kot ribje	oko.	Tak neverjeten december.	A
Njen glas je bil spremenjen, kakor da je tuje	oko	pogledalo v njuno samoto in ju obsevalo s sovražno	A
Švigni vsaj za hip, vsaj toliko, da te ujame	oko!	« ...In je prišel.	A
lasje, nikjer se za me ne zaiskri črno dekliško	oko	... Pa kaj bi ... za vse na svetu so me	A
ki niso samo koristni, temveč tudi lepi za	oko,	veseli za srce. Da ... in zato je potrebna tudi	A
Kajpak, tolmun je njegov. To je njegovo	oko,	veliko, globoko, jasno zeleno oko ...Kaj vse je	A
je njegovo oko, veliko, globoko, jasno zeleno	oko	...Kaj vse je videlo tisto oko!...	A
jasno zeleno oko ... Kaj vse je videlo tisto	oko!	...In kje je zdaj tisto, kar je videlo?...	A
list za listom v tolmun, ki pa ni več njegovo	oko,	temveč je samo zrcalo, ki mu ga drži spomin	A
hip zganil, se obrnil, ali pa morda celo odprl	oko,	ki je skrito pod mahom. »Ali je živ	A
peljali skozi možgane Marije Lukše, ko je njeno	oko	zagledalo daleč tam na ovinku ceste motno piko	A
Beli so ga strašno pretepli. Desno	oko	so mu izbili in hišo so mu zažgali.Tudi Okrogličarja	A
kaj rad ne srečuje, zakaj njegovo zdravo desno	oko	se tako mrzlo zabliska, da mrko zazija vate	A
bližini, mu je bila odtrgala roko in izlila	oko,	zato se je zdaj pripravljal na svoj bodoči poklic	A
hodila za Kristusom«. Nad njo je sijalo božje	oko,	strogo in hladno, zato je bila tudi sama stroga	A
vesele dni, kjer marsikoga čaka žejno, radostno	oko.	Zato pa je tudi kosec nekaj veselega, nekaj razigrane	A
zelenem prostranstvu, ki ga lahko objame spočito	oko.	In kakšno je to prostranstvo!	A
in če slučajno kaj vidi Ernesta, naj zatisne	oko.	Fant ni slab in se bo povrnil na pravo pot.	A
brat. Kajti če bi kdo opazil, da si zatisnil	oko,	primejo še tebe.Koliko očitkov sem že pretrpel	A
Matic in je ostrgal. Nato je zamižal na levo	oko,	pogledal po palici, bziknil slino in zmajal	A
Matic in spet ostrgal, spet zamižal na levo	oko,	spet pogledal po palici in spet zmajal z glavo	A
je z vso silo priletel v čelo, da mi je desno	oko	namah zakrila velika podplutba.Zakričal sem	A
počasi dvignila oteklino, ki mi je visela čez	oko.	Ko je videla, da je oko zdravo, je sklenila roke	A
ki mi je visela čez oko. Ko je videla, da je	oko	zdravo, je sklenila roke, pogledala proti nebu	A
je obstala sredi bele ceste, visoko vzdignila	oko	in divje požugala z dvometrsko palico.A to je	A
kakor bi bil vesel tega živahnega in že na	oko	tako bistrega otroka. Pob prileti h	A
vzdrhte, skloni glavo in seže s predpasnikom v	oko.	»Ana! ...« karajoče reče očka Orel in	A
prikima Mali, stisne ustnice, zamiži na levo	oko	in stisne na sprožilca.A komaj strojnica zadrdra	A
posrebreni napis svetil kakor mokro, bridko zasanjano	oko.	»Resurrecturis...« sem zamrmral.	A
sirene, in svetilnik je bil njeno rdeče, stekleno	oko.	Z enakomernim pozibavanjem smo rezali valove	A
gusar brez enega uhlja in s črno zaplato čez	oko,	ostareli orel in osiroteli vrtiljak, preklani	A
je tudi res mudilo, kajti njeno bistrovidno	oko	- znano je namreč, da starim kmečkim ženicam	A
Štefucovo bučo, trikrat pomeril, zamižal na levo	oko	in s tako silo lopnil, da je bat kar odskočil	A
plazi smrt. Cesare Barandello pa ima izurjeno	oko	in oster nos.Dobro ve, da v ljudstvu vre prav	A
modrikast dim, ki se za njim kakor iz navade ozre	oko	in potem obvisi na nebu, ki je danes nekoliko	A
pob, potrpi, da pride duša za mano, pa tudi	oko,	« govori Okrogličar in si mane oči.Nato se skloni	A
iskra živa kri, sonce živo žari in okno je živo	oko,	kakor so žive naše oči, kadar svobodno zro po	A
svetilke. Presekal sem si kožo nad obrvjo in čez	oko	se mi je ulila kri.Agenta sta me takoj pograbila	A
odtrgala desnico za zapestjem in izbila levo	oko.	Izidor se je zavlekel domov in se ni pokazal	A
pomlad, Venca pa je vselej, kadar je njegovo	oko	zagledalo poziv na črvivi mizi, tako ledeno	A
ocvrla »frtaljo«, ki je bila pravi užitek za	oko	in usta.Skuhala mu je pristne črne kave ter	A
iz sebe in tako predirno zabodel svoje edino	oko	v Venca Poviškaja, da se je ta umaknil in se	A
Omelčarjev Justin je bil starejši in že na	oko	umirjenejši: čokat in črnolas mlad mož, ki je	A
stopili na konec voza, nagnili glavo, priprli levo	oko	in pogledali po korenini. »Bo!« je stroko	A
zmaje z glavo. Pazi pa samo za las odpre levo	oko	in takoj spet zamiži, češ, to je že tako stara	A
oltar: večna luč je vztrepetavala kakor ranjeno	oko;	pogledal je Kristusovo podobo: pokazal je s	A
sam sluz, to je glavica, kaj, če poškodujejo?	Oko	iztaknejo.Slep se bo revček enooki potikal po	A
Františkovih vratih; samo eno, veliko, debelo, prašičje	oko	pogleda skoznjo, zadaj pa je čuti godrnjavasto	A
moč in veličino. Prebijati se skuša skoznje,	oko	hoče videti, kaj se skriva za njimi, drsi gor	A
hud prizor tudi za vsega hudega vajeno vojaško	oko.	Postave, ki so ležale ob hišah, so bila trupla	A
tovornjaka, tako da se mladi možje na njej ozirajo v	oko	kamere čez ramena, nekaj jih stoji v ozadju	A
zresnjeni, njihovi pogledi so vsi uprti v njeno	oko,	a kakor da so odsotni ali nemara obrnjeni navznoter	A
snu ostudne spake preganjale. Tega je zadel v	oko,	onega v črevesje.Glej tistega starca, ki se	A
nos, a zakaj ima cele roke in noge? Zakaj ima	oko,	da gleda, uho da sliši?Zakaj se mu valja po	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani