oko (501-600)

ničesar niti ne vidi, niti ne občuti. Mrtvo	oko.	Od nekod je Miloševa roka segla nazaj k njej	A
da smo imeli zabavo in je takoj zatisnil eno	oko!	« »Ti si pokvarjena, veš.	A
»Poklicala sem zdravnika, Veronika.« Slepo	oko	se je obrnilo, počasi, grozljivo, kakor oko	A
oko se je obrnilo, počasi, grozljivo, kakor	oko	smrtno ranjene zveri.Na Martini se je ustavilo	A
nizke stavbe za našim vrtom kakor veliko rumeno	oko,	jutro tudi že vidim. Toda vse to je šele	A
se godi nekaj važnega. *** Veliko modro	oko,	kakor morje, kakor plamen, kot nebo.Zanihalo	A
In potem, moje srce.	Oko	se je bobneč odluščilo z vesolja in se zakotljalo	A
zasijala globel, polna sonca in senc, in modro	oko	je mehkó potonilo v žametni mrak mojega čustvovanja	A
točijo pristen cviček iz Gadove peči in dedec ima	oko	za lepo dekle, tudi s Tončko se rad pošali,	A
muhal okrog Tončke! Pa ne, da si nanjo vrgel	oko?	« »Kaj?« se je nehote glasno začudila	A
Stisnili so ga v kot, svinje! Tedaj mu je	oko	obtičalo na mizi v kotu, kjer je sedèl še malo	A
Tine?« se je prestrašil Resnik in zapičil ostro	oko	v šoferja. »Tako se nama pa res ne mudi!«	A
nekako strahoma oziral v noč, katere skrivnostno	oko	je skozi široko odprto okno strmelo vanj.Razdražena	A
raztezajo, skrbno ograjene, kakor daleč nese	oko,	dokler jih ne ustavijo gosti gozdovi smrek,	A
katero se nedvomno bolj boji kakor za svoje	oko.	« »Saj res.	A
platnu je od časa do časa zatemnilo radovedno	oko,	kakor da se hoče prepričati o rastoči nestrpnosti	A
Ne, ne, to ni zvezda! »Božje	oko	je!« pomisli Lovrek in buta z glavo ob tla,	A
preminila. Blago in prizanesljivo se smehlja božje	oko,	a Lovrek v trenutku razume vse, kar mu razodeva	A
je srce bolj pametno nego misel in bolj nego	oko	in uho, se ni skoro nič prestrašila in celo	A
čudnotihotne zgodbe, ki jih uho ni slišalo in	oko	ne videlo.Bela megla se vzdiga iz Močilnika	A
že zmerom bolj daleč, že bi moral zasenčiti	oko,	da bi jo videl, kako se blešči v daljavi, tako	A
srcem so odhajali, prepevali so in ukali, nobeno	oko	ni bilo solzno.Otresli so s svojih podplatov	A
kakor da se je bilo zaprlo svetlo, prijazno	oko,	ki je gledalo iz noči.Kmalu je utonila v temo	A
in so željne počitka; komaj enkrat se še ozre	oko	po dolgi poti, ozre se in ugasne trudno. Eno	A
sama bela ravna samota, kolikor daleč je seglo	oko,	vse do temnih gozdov v daljavi.Tupatam ob poti	A
obloženo. Snežilo je v debelih, gostih kosmih;	oko	ni razločilo ne neba, ne obzorja. Popotnik	A
je gromovnik, saj ga poznate: beseda, glas,	oko,	brada, gesta, vse razodeva gorečega, le za narod	A
kakor nepošten denar zapravljene mladosti.	Oko	se je odprlo, vsi zastori so se razmeknili,	A
”Kaj je bilo tega treba, Veján? ...	Oko	mu je izteklo; zdaj bote šele videli pravega	A
”Kaj res še ne veste?	Oko	mu je izbil, Majarju, pri Kolencu, pa nihče	A
poleg njega njegov komi Rajnik. Majar je imel	oko	obvezano in zdaj pa zdaj sta mu zdrhteli ustni	A
precej zopet prekine in se silno nakremži, kajti	oko	ga je znova zabolelo. ”Vi, Rajnik, ste res	A
Čvrst si bil takrat! Da mu greš	oko	zbit!... Pa postaral si se, kakor se vidi, in	A
izteza trepetajoč po roki posestrimi, plaho	oko	se ozira in išče prijaznega odzdrava. Ta	A
ne videlo tega svetega pisma nobeno nevredno	oko.	Črke velike, ljube, neokretne so razodevale	A
desnega očesa se je nekoliko vzdignila, in kalno	oko	gleda v spanju trudno in neumno ...To je danes	A
sladkim trepetom njeno toplo svetlobo, ko ne vidi	oko	še ne kapljice luči.In vselej, kadarkoli se	A
izpolnile, komaj da jih je porodilo srce, zagledalo	oko.	Čudovito pisano je bilo njih življenje, polno	A
ozrl se je časih postrani name in je povesil	oko.	”To je -- ker nisi imela matere!	A
kadar sediva na klopi pred gradičem in se ogiba	oko	očesa.Nikdar več se ne bodo nasmehnile ustnice	A
bili potopili vanjo; komaj je še razločevalo	oko	polja in vasi in ceste; tisočere boje so trepetale	A
... Bog je bil takrat obrnil od mene svoje	oko.	Nisem imela človeka, da bi me vzradostil s pošteno	A
Pa čemu strmi starica tako vame? Desno	oko	je izgubljeno, punčica nepremična, trepalnice	A
ne trenejo niti za hip, medtem ko šviga levo	oko	sila živahno in neutrudno iz kota v kot po globoki	A
ozko špranjo odprte in zdelo se mu je, da to	oko	smehljaje gleda nanj. ”Dobro vam je, mati	A
so nakopičene sladke in lepe reči, kakor jih	oko	še nikoli ni videlo v toliki izobilici.Piruhi	A
režé odprla in pljunek je priletel Lenartu na	oko;	na desno oko, nato še dalje v samo srce.	A
pljunek je priletel Lenartu na oko; na desno	oko,	nato še dalje v samo srce. ”Po vrsti!“	A
je ogledaval po vrsti, časih je zatisnil eno	oko,	z drugim pa je veselo pomežikaval. ”Ste brali	A
bojišče. Stali so tam kakor od kamna, nobeno	oko	ni trenilo; sloka telesa so bila narahloupognjena	A
se je odpirala, kakršne še nikoli ni videlo	oko.	Veliko belo sonce in zeleni travniki pod soncem	A
obrazi, tuji ljudje... Padla ji je snežinka na	oko,	spreletelo jo je in vse je izginilo, ni bilo	A
posteljo in vse se izvrši, kakor da bi nič ne bilo,	oko	se ne ozre na grde rane...Ženska pa pride in govori	A
videla blata, ker nama je bilo srce pretežko in	oko	od solz zameglelo.Tam, pod tistim mladim hrastom	A
. / stran 110 . / straneh, nebo in zrak in	oko	in srce, vse je bilo ena sama, v sebi migljajoča	A
. / . / stran 116 . / Ko naju je njegovo	oko	še obšinilo od straní, je reklo to zalito oko	A
oko še obšinilo od straní, je reklo to zalito	oko:	”Saj vemo, kako da je!	A
mrak, je izginila bežna žival v hribe in nobeno	oko	je ni več videlo. Sredi noči, opolnoči, so	A
tleh; ustnice so se tresle, veliko zabreklo	oko	je gledalo skozi ključavnico. ”Daj mi vso	A
je bila na razoranem obrazu, blazno zabreklo	oko	je gledalo skozi ključavnico in sunkoma so sople	A
bil majhen, skriti se ni mogel; marsikatero	oko	se je postrani ozrlo nanj: ”Kaj pa ta paglavec	A
je zardela; ko sem jo pogledal, je umaknila	oko.	Kmalu je vstala; da gre kuhat čaj, je rekla.	A
je rekla ženska; tista ženska je imela levo	oko	spačeno in ni gledala naravnost. ”Nekam mora	A
je bil tako nežen in droben, da bi ga nepazno	oko	nikoli ne ugledalo v senci košatih brk, se mu	A
deblom skrita, da bi je ne ugledalo nepoklicano	oko.	”Njegovo oko bi me videlo, še za tem širokim	A
bi je ne ugledalo nepoklicano oko. ”Njegovo	oko	bi me videlo, še za tem širokim deblom bi me	A
temi nizkimi vejami, za deblom, ko bi drugo	oko	komaj razločilo vrhove kostanjev ...Nocoj me ne	A
Kdo je lagal? Ali moje	oko	ali njen obraz?“ Naslonil se je na zofo,	A
izvrši na svetu, ne da bi jih videlo človeško	oko,	ne da bi jih opeval navdušen poet!Ampak kdo	A
... In buljiš trepetaje, z zobmi šklepetaje v	oko,	ki strmi vate prazno in topo in iz katerega	A
zvezda na nebu, ali če je bilo neumno, rumeno	oko	kakadujevo.V ječi si, od vseh strani ti zapirajo	A
izpraskal bi to okroglo, rumeno, topo strmeče	oko,	pogledal bi, kaj da je zád! Kakaduj se je	A
še tam je bilo tisto prazno, trdo, stekleno	oko,	ki bi ga zdrobil s kladivom, da bi dosegel spoznanje	A
bi imeli tisto črno znamenje na čelu. Tvoje	oko	je kakor začarano; namesto da bi videlo celo	A
proti oknu in okno je bilo svetlo; kakor živo	oko	je gledalo nanj.Hitel je dalje, toda komaj je	A
koliko bodo dale. Zdaj pa se je ozrl nanje in	oko	se mu je zarosilo, kakor da je ugledal tam užaljeno	A
”Družbe je treba! V družbi se bo	oko	samo zatisnilo, bo glava sama klonila.Odprta	A
napravljal; noga ni hotela prestopiti praga,	oko	se ni hotelo odvrniti od rodne hiše: Zakaj od	A
da ga je bila popila jutranja zarja; človeško	oko	ga ni videlo več ... VI	A
vztrepetale v strahu, če bi se ozrlo nanje neprijazno	oko.	V izložbi, v steklu, sem ugledal obraz.	A
iz tihega poslopja je pogledalo veliko svetlo	oko	in se je začudilo.Gospod svetnik je zavzdihnil	A
naposled vendarle ...“ Njegovo, drugače tako hladno	oko	je pogledalo sanjavo.Kam je pogledalo?	A
da sem kaj izgubil, eno uho morda, ali eno	oko,	ali kos nosu?Da sem drugače pohabljen?	A
gospodične so jih pozdravljale z robci, marsikatero	oko	je bilo orošeno.Natanko ob polu desetih se je	A
davnih, maloslavnih dobah našega naroda. Njegovo	oko,	leno in trudno od temè, se je ozrlo mimogrede	A
s črnim prahom, kolikor daleč je seglo moje	oko.	Žalostna, mrtva, sovražna pustinja; ne drevesa	A
zmerom je slonel ob špranji moj obraz in moje	oko	je strmelo pričarano v oko živali.Čudne so bile	A
moj obraz in moje oko je strmelo pričarano v	oko	živali.Čudne so bile misli, ki so se tedaj porodile	A
Med njimi vrt, kakor ga še ni videlo človeško	oko.	Peščen, prašen kraj, ves iztrebljen, kakor oparjen	A
oparjen. ”Na ta kraj še ni pogledalo božje	oko!	“ je mislila Mařenka.V ravnih vrstah je stalo	A
je bil v njenih očeh; iskala je, kakor išče	oko	v tujini.Čudno tiha je bila pokrajina, tudi	A
luči - lica kmetiškega otroka. Srce je mirno,	oko	bistro: vse, kar je, kamor sežeta misel in spomin	A
od vseh strani; procesije, kakor jih človeško	oko	še ni videlo. Ni še videlo toliko krvi, bolečine	A
prevelika lina kakor široko odprto, začudeno in topo	oko.	Poleg cerkve se je razprostiralo pokopališče	A
krčevito oklepa strme rebri in da se ozira topo	oko	zvonika strahom navzdol, v odprto rako. Mate	A
ubog in koder hodi, se ne ozre nanj prijazno	oko.	Ozirajo se nanj izza rame z mrkim pogledom, nanj	A
globoko v senci je spala globel; do neba ni seglo	oko.	Od hriba dol, po klancu, je stopal človek	A
neskončno daleč je bilo nebo, komaj ga je doseglo	oko,	hrepeneče iz groba; niti hribi, temno strmeči	A
neznani ljudje, časih se je ozrlo nanjo neprijazno	oko.	Stopil je iz hiše gosposki človek, postal je	A
je pomežiknilo rdeče okno, polzaprto, zaspano	oko.	”Ne pride!“ je izpregovorila Hanca naglas	A

(leva okolica   beseda(e)   desna okolica   kratice avtorjev   kratice naslovov   (vse oznake)   št. povedi)

◁ ◀  1 101 201 301 401 501 601 701 801 901 ▶ ▷

  Nova poizvedba      Pripombe      Na vrh strani